Besedo ima očka: ko je ustrahovan tvoj otrok

Vsi smo že kdaj prebrali kakšno novico ali pa slišali zgodbo o tem, kako so koga ustrahovali, pretepli, okradli … Nekdo mi je povedal, ki je izvedel, ker mu je povedal, ki je slišal … Seveda ni nikomur vseeno, sploh, če je žrtev otrok ali ženska, ampak zgodba dobi povsem drugačno dimenzijo, ko je v vlogi žrtve tvoj otrok.

Iz malega raste ...

 Taras že od sredine drugega razreda hodi v šolo sam in tudi domov odhaja sam. Občasno si je privoščil kakšen izlet v trgovino ali pa na igrišče, bil zato blago kaznovan, a v šolo in domov je vedno prišel varno, brez kakršnihkoli težav. Dogovorjeni smo bili tudi, da me takoj, ko pride domov, pokliče in pove, da je prišel varno domov. Telefonskih klicev prav veliko sicer ni bilo, saj sem ponavadi že odšel iz službe, ko je prišel Taras domov in res skrbelo me je samo en petek, ko odhaja domov že ob štirinajsti uri (tisti dan nimajo domačih nalog) in me ni poklical in ko sem kar panično pridrvel domov, je rekel, da je pozabil. Ampak bil je doma, vse je bilo v najlepšem redu.

Vse do nedavne srede, ko me je že na vratih pričakal z razburjenim “Kdaj si šel pa danes že iz službe? Klical sem te, pa te ni bilo … nekaj groznega se mi je zgodilo, ko sem šel domov.” Začel je pripovedovat, kako je šel domov iz šole, kot gre vsak dan. Blizu zdravstvenega doma je k njemu pristopil neznan moški in mu mešanici slovenščine in hrvaščine dejal, naj mu da ključe. Ti so mu, nespametno, viseli okoli vratu. Taras je odločno rekel ne in šel naprej, ko mu je možak zagrozil, da ga bo pretepel, če mu ne da ključev, zato se je Taras pognal v beg. Na srečo so se v šoli pogovarjali o varnih točkah v bližini, če se znajdejo v (podobnih) težavah in tako se je zatekel v cvetličarno, prodajalki razložil, kaj se dogaja in res se je kmalu zatem pri vratih pokazal tudi moški. Prodajalka je zaklenila vrata in rekla, naj odide, sicer bo poklicala policijo. Taras je potem nekaj časa počakal, potem pa pogumno odšel domov. In prišel varno domov. Potem je dodal še to, da je tega moškega opazil že prejšnji dan, nekoliko nižje, kako je postopal po ulici in seveda se nama je v glavi zavrtelo cel kup scenarijev …

... veliko in z njim tudi skrbi. 

Doma smo se pogovarjali o tem, kako ukrepati, če bi ga kdo morda vabil v avto ali k sebi domov, kako je treba o takih stvareh spregovoriti tako doma kot tudi v šoli, dotaknili smo se seveda tudi medvrstniškega nasilja, izsiljevanj in ustrahovanj, a na kaj takega nismo pomislili. Ni oblečen v kakšne prestižne blagovne znamke, ne ponaša se z mobilnim telefonom ali kakšno drugo drago napravo in nasploh ne izstopa. Morda je tudi zato lahka tarča, sploh, ker je predvidljiv - domov gre vsak dan ob isti uri, po isti poti, pogosto kar sam.

Najprej se seveda vprašaš, ali ga je moški kdaj z varne razdalje spremljal tako dolgo, da je videl, kje živi in ga bo naslednjič čakal pred vhodnimi vrati v blok? Kako bo še ne osemleten fant odreagiral takrat?   

Kaj storiti, kako ukrepati? Seveda sem najprej o vsem obvestil starše Tarasovih sošolcev in sošolk - toliko, da se opozorijo in še sami pogovorijo s svojimi otroci, jih opozorijo. Obvestil sem tudi razredničarko, ki je novico hitro razširila po šoli. Dogajati se je začelo že naslednji dan, ko sem Tarasa pospremil v šolo in na varnostni razdalji tudi domov, saj je na tistem območju zelo postala zelo aktivna policija (za prijavo je najbrž poskrbela šola, bolj preventivno kot ne pa sem jo oddal tudi sam), tudi otroci so hodili v nekoliko bolj strnjenih skupinah, o novih nasilnih dejanjih pa zaenkrat ni več slišati. Starši smo se dogovorili, da se bodo otroci nekoliko bolj povezali na poti v šolo in domov, saj si skupine ne bo upal nihče napasti.

Zoprno je, ker otroka navajaš na samostojnost, zrelost, samoodločanje in potem ti nekaj takšnega preseka pot. Otrok je ves čas v napetosti, sam kot starš si na trnih in v še bolj nestrpnem pričakovanju tistega telefonskega klica ali naj ga pač spet puščamo toliko dlje v šoli, da bo hodil domov z enim od naju?

In bolj, ko razmišljaš, bolj nevaren je ta svet. Bolj te skrbi za otroke in posledično jih toliko bolj ščitiš in zavijaš v vato. Spomnim se, kako me je bilo groza, ko sem pri svojih štirinajstih iz tedaj varnega in domačega Kamnika odšel na srednjo šolo v Ljubljano. Zloglasne Fužine, kjer je pred blokovskimi vhodi postopalo po deset ali več fantov, s pitbulli, baseball kiji in nevarnimi iskrami v očeh. Pa v štirih letih nisem imel ene same samcate težave. Naj ujčkam otroka?

Ne, moram ga naučiti, kako se spopasti z nevarnostjo. Kako odreagirati na najboljši možen način. Življenje mu bo pod noge nametalo še veliko polen, velikokrat bo potisnjen do roba in morda čez, v hrbet mu bo zaboden nož in pot skozi življenje mu ne bo postlana z mehkim cvetjem. Ampak vedno bova tam, vedno ga bova poslušala in mu pomagala. In to je v tem primeru pravzaprav najpomembnejše - otroka poslušati, slišati njegovo stisko, ga vsem dvomom navkljub vzeti resno in mu pomagati.

Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, novembra 2014.