“Danes sem bila pa kaznovana.” “Zakaj pa si bila kaznovana?” “Med kosilom sem skakala po ležalnikih.” “In kako si bila kaznovana?” “Morala sem pojesti kosilo za ta malo mizo, pri vratih.” Tako je bilo pred časom v vrtcu kaznovana Vita - kazen, za katero sva s Heleno izvedela isti dan in ji zgolj pritrdila - med kosilom sedimo za mizo in jemo.
Kazni in vzgojni primeri so pri naših malih nadebudnežih nujni doma kot seveda tudi v vrtcu. Osamitev oz. izločitev iz skupine je takorekoč tista najbolj mila oblika kazni, ki jo tako starši kot vzgojitelji uporabljamo najpogosteje. Otroku na ta način pokažeš, da ne dela pravilno in mu daš obenem priložnost, da se malo ohladi in razmisli o svojih dejanjih.
Kaj pa, če ... otroka se igrata, sta razigrana, seveda vse glasnejša in prej ali slej pride do prepira. Starejši otrok gre po lepilni otrok, da bo mlajšemu zalepil usta. Začudeni pogledi staršev, ki jim otrok razloži, da tako naredi tudi vzgojiteljica v vrtcu, kadar kdo noče biti tiho. In k temu doda še, da se je moral iti večkrat hladit na balkon, čeprav pomanjkljivo oblečen in da vzgojiteljici sobo najraje kar zapustita, kadar so otroci preveč glasni in razigrani. Vzgojiteljica mu pove še, da tega ne sme povedati mamici, saj bo mamica zelo jezna in to nanjo, potem bo ona (torej zdaj vzgojiteljica) še bolj jezna na otroka in ga bo toliko bolj kaznovala. Starši seveda vzrojimo, morda začnemo otroku polagati besede v usta, dvignemo telefon in pokličemo še nekaj staršev iz vrtca ter jim zaupamo, kar nam je ravnokar povedal otrok. In zgodi se to, kar se je zgodilo v kamniškem vrtcu. Medijski linč. Starši se povlečejo nazaj, v dobro svojega otroka rajši molčijo.
Taras je imel v vrtcu super skupino in dve odlični vzgojiteljici (ki imata sedaj v varstvu tudi Vito). V skupini so imeli nekaj živahnih otrok in seveda so imeli navadno prav ti otroci nekoliko bolj zoprne starše, ki so s prstom kazali na vzgojiteljici, da svoje delo opravljata slabo, da sta preveč strogi in da premalo vzgajata. Imeli smo pač nekaj zoprnih staršev, ki so težave iskali povsod drugje, samo pri sebi ne. Njihov otrok že ne, oni so super ljubeči starši, saj otroku kupijo vse, kar si zaželi in ga peljejo vsak dan na kakšno dodatno aktivnost, obvlada računalnik, na pamet pozna vse junake iz risank in tako lepo zapoje melodije iz najljubšega TV oglasa. In seveda so za vse krive vzgojiteljice, ki ne vzgajajo. Ti isti starši so vsakič znova presenečeni, kako tihi so njihovi otroci v vrtcu in kako ubogajo vzgojiteljico na prvo besedo ...
Ja, vrtci so vzgojno-varstveni zavodi, ampak prvi in najpomembnejši pri vzgoji smo starši. Vzgojiteljice in učiteljice tukaj nudijo recimo temu nadgradnjo vsega, kar zgradimo starši, nikakor pa ne smemo od njih pričakovati, da bodo (pre)vzgojili našega otroka. Tako kot tudi ne smemo pričakovati, da se našim otrokom v vrtcu ne more nič zgoditi - nesreče se dogajajo doma, ko moramo imeti na očeh le enega ali dva otroka, kako se ne bi zgodile v vrtcu, ko jih je treba ponavadi gledati najmanj deset. In v vsaki skupini se tako najde otrok ali dva, pa zoprn straš ali dva, ki za seboj hitro potegne še koga, uperi prst proti vzgojiteljici, zagrozi s tožbami, mediji in preiskavo, potem pa ...
Vsekakor mora biti vzgojiteljica prva, ki starše opozori, da so z otrokom težave in da je bil (morda tudi) strožje kaznovan. Potem so na vrsti starši, da se z otrokom pogovorijo, potem pa se lahko krog sogovornikov razširi na vzgojiteljici, morda na druge starše (če je otrok s kom v konfliktu) in navsezadnje na psihologinjo in ravnateljico. Seveda se rado zgodi, da je kateri od sogovornikov nezmožen konstruktivnega pogovora in začne vsepovprek groziti, vendar mislim, da bi morale odgovorne osebe poskrbeti, da do verbalnega ali celo fizičnega obračunavanja ne pride in predvsem, da se vse zadeva uredi in reši znotraj vrtčevskih (ali šolskih) zidov. Policija, mediji, ministrstva morajo biti zadnji in skrajni ukrep.
V kamniškem primeru se zdi, da so bile storjene vse napake po spisku. Morda nemiren otrok, ki je najbrž res bil kaznovan, kar pa mami ni bilo všeč. O kazni ni izvedela od vzgojiteljice, ampak od otroka in vsi, ki imamo otroke, vemo, kako bujna in silovita je lahko otroška domišljija. Morda je vse skupaj zgolj ideja mame, ki se je odločila na povsem neprimeren način “obračunati” z vzgojiteljico. Mama je najprej razširila “dober glas”, med starši (mogoče nekateri ravno tako niso bili naklonjeni vzgojiteljicama) je zavrelo in snežna kepa se je začela kotalit. Ravnateljica se je groženj ustrašila, ukrepala neprimerno, očitno brez temeljite interne preiskave in soočenja vpletenih odpustila oba vzgojiteljici (oz. sta dali odpoved in utegneta imeti zaradi obtožb težave pri prihodnji zaposlitvi), a tu se zgodba ni končala, saj je vse skupaj prišlo v medije. Velika večina staršev ni več vedela, kaj je res in kaj ne in se bodo morali zdaj predvsem ubadati s tem, kako bodo otroci sprejeli novi vzgojiteljici in kako se obnašati do mame, ki je vse skupaj zakuhala. Na koncu bo seveda najbolj trpel njen otrok, saj bodo nanj vsi kazali s prstom ...
Zgodba je bila medijem zanimiva nekaj dni, širša javnost resnice (ki je najbrž nekje vmes) ne bo nikoli izvedela in za večino to predstavlja konec. Ampak tovrstne težave so nekaj povsem vsakdanjega - starši, otroci, vzgojiteljice, učitelji; se z njimi srečujejo vsak dan in težave rešujejo izven medijev, kar je v veliki večini primerov edino pravilno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar