Besedo ima očka: od empatije do apatije je včasih le korak

Sredi aprila je Tarasov razred nepričakovano šokirala tragična novica, saj je umrla ena od treh učiteljic. Podrobnosti nam še vedno niso znane, je pa učiteljica manjkala vse od konca oktobra … kako otroku razložiti smrt in kako reagirati.

Taras lani septembra, prvi šolski dan

Vse skupaj se je zgodilo zelo hitro … na šoli smo opazili črno zastavo, sklepali, da je nekdo umrl in potem na poti domov sicer slišali, da je umrla učiteljica. Sprva nisva s Heleno niti kaj veliko razmišljala, da bi to lahko bila prav Tarasova učiteljica, čeprav je bila odsotna že zelo dolgo časa in ni nihče vedel povedati, kdaj se vrne. Heleni se je čudno zdelo, ko je Taras zvečer pred spanjem začel govoriti o smrti - da ljudje umiramo, da umiramo zaradi bolezni, pa čeprav imamo v našem telesu male vojačke, ki nam pomagajo se boriti proti boleznim, kaj se zgodi z nami, ko umremo …Več, kot očitno je bilo, da so se v šoli pogovarjali o tem in nekaj klikov je žal potrdilo, da črna zastava res visi zaradi Tarasove učiteljice.

Ta ista učiteljica je bila tista, ki je poskrbela za Tarasov prvi (in zaenkrat edini) vpis oz. opomin v šolsko beležko, saj je na nek deževen dan ni ubogal in upošteval njenih navodil ter domov prišel povsem moker. No, v sposojeni trenirki, z mokrimi nogavicami in lužami v škornjih! Učiteljica je sicer z njimi preživljala predvsem tiste ure po končanem pouku, ko je bil čas za domače naloge, ustvarjanje (kjer jih je odlično spodbujala in vodila) in druženje. Bila je umirjena, topla in prijetna oseba, vsaj kolikor smo jo lahko spoznali v slabih treh mesecih.

Odločila sva se - ker je bilo očitno, da so se v šoli o tem pogovarjali bolj površinsko; da Tarasu zadevo predstaviva kot je, pa čeprav je pogovor o smrti za šestletnika lahko precej konfuzen. V naši družini smo se s smrtjo v družini že spopadali, a za otroka je to še vedno nekaj težko razumljivega in neotipljivega. A Tarasu so zadeve nekako jasne, da ljudje ponavadi umrejo, ko so stari in se težko borijo z boleznimi, potem jih pa pokopljemo in se jih spominjamo tudi tako, da gremo na grob prižgat svečko. Preprosto, brez olepšav ali prikrivanj. Tako pač je.

Med starši je seveda završalo, saj nismo imeli vseh informacij (spraševati pa tudi nismo želeli), a smo se vseeno odločili, da bi bilo za učiteljičino družino lepo pripraviti vsaj sveče, otroci pa naj bi narisali risbice v spomin. Ena od mamic se je angažirala, kupila sveče in vse skupaj primerno aranžirala in vsak starš bi moral plačati 1 (z besedo: en) evro. Kaj dobimo za en evro oziroma česa ne, je vsem jasno. Zbrali smo 14 evrov, kar pomeni, da polovica staršev ni zmogla (berite: hotela) prispevati enega evra. Najbolj iz trte izvit razlog mi je bil, da je bila učiteljica z njimi le slabe tri mesece. In če bi se njihovemu otroku zgodilo kaj strašnega po slabih treh mesecih in bi ostali starši rekli, da ne bodo prispevali enega evra, češ, saj so bili skupaj samo slabe tri mesece?!

A moram to zgodbo o empatiji oz. apatiji nekaterih predstaviti s še enega zornega kota. Na prvem roditeljskem sestanku smo starši izmenjali elektronske naslove in mobilne številke, da se lahko obveščamo. Po svoje razumem nekaterih, ki niso želeli zaupati svoje številke mobilnega telefona, nikakor pa ne razumem tistih (in ni jih malo!), ki niso želeli povedati niti svojega elektronskega naslova. Živimo v 21. stoletju in žal je elektronska pošta postala zelo preprosto in takorekoč na vsakem koraku dosegljivo komunikacijsko sredstvo. Torej si to lahko razlagam tako, da nekateri ne želijo biti vključeni v izmenjavo mnenj in informacij o tem, kaj se z njihovim otrokom dogaja v šoli. Morda ti sploh ne vedo, da je učiteljica umrla in ne vedo, da se starši pogovarjamo o zaključnem srečanju ter idejah, kaj kupiti učiteljicama ob zaključku šolskega leta? Ne morda, najbrž. In najbrž bodo oni tisti, ki si bodo ob kakršnihkoli težavah v razredu (letos ali v prihodnjih osmih letih) najprej zatiskali oči, potem trdili, da nič ne vedo in da seveda njihov otrok že ni tak.

Namesto empatije svoje otroke učijo apatije. V teh časih, ko se vsaka druga družina spopada z revščino, ko vsakodnevno poslušamo žalostne in tragične zgodbe iz ust zasmehovanih in poniževanih otrok? Si mar res želijo, da bi njihovi otroci s polnimi usti hrane, v designerskih oblačilih igrali igrice na najnovejših tabličnih računalnikih in mobilnih telefonih ter brezskrbno spremljali propadanje njihovih vrstnikov in družbe nasplošno? Sram jih bodi!

Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, junija 2013.