Besedo ima očka: Kako čas beži

Razmišljal sem o čem pisati, po glavi mi je vrvelo ogromno pomembnih dogodkov tega leta, ki bi jih lahko označil za mejnike, nakar sem se spomnil, da sem ne tako dolgo pisal o mejnikih. Ups, mi morda zmanjkuje zanimivih tem za pisanje? Pravzaprav ne - a ko ima človek enkrat otroke, je vsako leto polno novih mejnikov, mlajši premikajo mejnike starejših, starši pa se držimo za glavo in sprašujemo, kam vendar drvi čas?!

Lani tak čas je bilo za nas zelo naporno in stresno - otroka v novi sobi, Taras je odšel v prvi razred osnovne šole, Vita je v vrtcu zamenjala sobo in seveda smo nestrpno pričakovali prihod novega družinskega člana. Adamov prihod je bil dejansko tisti veliki mejnik preteklega leta in mnogi letošnji mejniki so povezani z njim. Namreč, kako starši gledamo na mejnike otrok? Prvi je vsekakor rojstvo, potem so tu različni psiho-fizični, gibalni in socialni mejniki. Prve besede, smehljaji, zobki, objemi, najljubše igrače, prve v celoti prespane noči (po možnosti s svoji postelji), plazenje, prvi koraki, pa potem odvajanje od pleničk oz. privajanje na kahlico in še bi lahko našteval.

Taras samostojno plava

Starši si seveda te mejnike razlagamo zelo različno. Še posebej imajo težave tisti,ki so prepričani, da je njihov otrok on in sploh najboljši v vsem in absolutno prekaša vrstnike. In če mu morda dokažeš nasprotno, sledi akcija - svetovalci, tečaji in še kaj, da bi bil njihov lahko spet najboljši. Tako mi je znanka ponosno razlagala, da je njena hči že od prvega leta suha in brez pleničk, ampak za vsak slučaj ponoči (in v vrtcu med počitkom) še vedno nosi pleničko. Pri treh letih! In potem jaz razlagam o naši Viti (ki je šla iz pleničk pri dobrih dveh letih), kako je imela ponoči težave in smo morali včasih ponoči dvakrat preobleči njo in posteljo in je to trajalo en čas, ampak je pač zdaj popolnoma suha … kaj sem dobil nazaj? “Jaz pa že ne bom ponoči vstajala, da jo bom preoblačila!”

Otrok se za moje pojme ne zna vozit s kolesom, dokler ima (za vsak slučaj) gor še pomožna kolesa in tudi plavati ne zna, če ima (spet samo za vsak slučaj) na sebi še vedno napihljive rokavčke. “Ja, kaj pa če pade in se potolče?!” ter “Pa saj se lahko utopi!” so sicer povsem tehtni argumenti, ampak hkrati kažejo dvoje - otrok še ni dovolj samostojen in, staršem se z otrokom pač ne da dovolj ukvarjati oz. mu posvetiti dovolj časa. Nekateri bodo rajši plačali kakšen drag tečaj, da bo njihov otrok “najboljši”.

Priznam, da pri nekaterih stvareh tudi midva s Heleno nisva dovolj vztrajna. Taras je recimo konec lanskega leta obupal nad plezanjem, ampak ga je zadeva nehala zanimat. Potem se je popolnoma našel pri tabornikih - šel najprej z njimi pozimi za tri dni in potem poleti za kar deset dni na poletni tabor. Za vse nas je bila to velika preizkušnja, za njega pa sploh. In če se je še nekaj dni pred odhodom malo otepal, je na poti domov že rekel, da komaj čaka, da bo naslednje leto spet tabor in komaj čaka, da spet začnejo s taborniškimi sestanki.

Vita ni želela zaostajat, pa je splavala še ona

Dejstvo je, da je včasih nam staršem kakšna stvar bolj všeč kot otrokom in otroke silimo v aktivnosti, ki pa njim pač niso pri srcu. Vite recimo kolo ne zanima prav veliko. Vozi se s poganjalčkom (tistim dvokolesnim, brez pedal), na klasičnem kolesu ji nikakor ne morem razložiti, kako obračati pedala. Ona rajši hodi, teče in skače. Ne obremenjujem se prav veliko, da že kar njenih vrstnikov samostojno vozi kolo. Ne poznam pa jih prav veliko, ki bi pri treh letih in pol samostojno plavali. Vita je med kratkim avgustovskim oddihom prvi dan še plavala s plavutjo morskega psa (pripomoček, ki ga  iskreno priporočam vsem staršem, ker je odličen!), nato pa rekla, da bo poskusila brez. Pa se je (pod skrbnim nadzorom) potopila prvič, pa drugič in tretjič …najlažje bi bilo najlažje nazaj pripeti plavut in za eno leto pozabiti na plavanje. Ampak punca je vztrajna (beri: trmasta) in četrtič je naredila nekaj zamahov in potem vsakič več. Naslednji dan je še veselo skakala v globoko vodo (tudi s polmetrske skakalnice), se potapljala, se trudila plavati hrbtno in preprosto uživala v vodi ter bila po štirih dneh sposobna preplavati dobrih deset metrov. In ja, kot je Taras splaval na morju, je Viti uspelo slab mesec kasneje v toplicah.

Adam je vsak dan bolj pogumen

In ni več daleč, ko bo veliki mobilni mejnik postavil tudi Adam - že lep čas se postavlja na noge, premika ob oporah, vse pogosteje se zgodi, da se opore spusti in presenečeno gleda naokrog. Kmalu bo začel dvigovati nogo, jo postavljati naokrog in že vidim njegove prve obotavljajoče korake in potem širok nasmeh, ko mu bo uspelo in bo pristal na zadnjici. Že zdaj pa ga je prav prisrčno gledati, ko je povsem nepričakovano vzljubil LEGO Duplo avto in ga veselo “vozi” po celem stanovanju ter dela “brrrrrrrrrrrrrmmmm”. In seveda, čaka ga uvajanje v vrtec, kjer bo med trinajstimi novimi otroci, z dvema novima vzgojiteljicama, v novem prostoru, vsaj osem ur dnevno …

In potem bo mimogrede mimo nekaj dni, tednov, mesecev in že bom razmišljal o novih mejnikih, dosežkih, presežkih in še čem naših otrok.

Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, oktobra 2013.