Kako slavni si želijo biti otroci

Otroci si želijo slave? Otroci nimajo pojma, kaj slava sploh je. Še velika večina nas odraslih o tem nima pojma. Otrokom slave in prepoznavnosti želimo predvsem starši, velika večina zaradi lastnih nedoživetih sanj ali, ker se nam zdi, da je pač super biti slaven. Ampak, kako visoka je cena slave?

Velika večina znanih Slovencev vam bo v en glas zatrjevala, da oni niso niti slavni, kaj šele zvezde in da je Slovenija za kaj takega čisto premajhna. Najbrž imajo kar prav, čeprav sem skoraj prepričan, da se Damjan Murko pa le ne bi strinjal z njimi. Zato pač že od trenutka, ko sta z ženo slutila, da sta v veselem pričakovanju, prodaja in trži svojega otroka. Včasih se mi zdi, da znani Slovenci in Slovenke kar tekmujejo v nenavadnosti imen - si sploh predstavljate, kaj bo, če se Kanenas, Tiar, Lejs Taj, Aria, Šanaja, Princesa in še drugi; čez kakšno desetletje zberejo in posnamejo skupno skladbo?! Ampak, prav tako kot nekateri znani kar ponujajo (ekskluzivne) fotografije svoje otroka medijem, mnogi drugi svoje otroke veliko bolj čuvajo pred mediji, so do njih zaščitniški in nekako je jasno, da ti otroci najbrž ne bodo šli po stopinjah svojih staršev in se bodo sveta znanih in slavnih najbrž na široko izognili. Saj imamo tudi v Sloveniji nekaj primerov, ko vseeno vemo, da otrokom znanih staršev ni bilo ravno z rožicami postlano in da so se morali še toliko bolj dokazovati … Ula Furlan, Ana Dežman, Ana Dolinar in drugi.

Ampak pojdimo od znanih k neznanim, k povsem običajnim državljanom. Nemalo jih je, ki novico o nosečnosti razširijo kar prek kakšnega od (ali vseh) družabnih omrežij. presenetijo tako svoje prijatelje kot celo starše, da o kakšnih sodelavcih in šefih sploh ne govorimo. In potem se naslednjih nekaj mesecev zadeva nadaljuje - objavljanje časovnic, fotografij rastočega trebuščka, vključevanje na različne forume in obveščanje vseh o vsem. Pa pride veliki dan, tj. porod in zgolj čakamo lahko prvi “stream” prenosa poroda s strani kakšnega tehnološko navdušenega očka ali pa objavo fotografij, ki so - bodimo pošteno; največkrat zelo negledljive, predvsem pa zelo osebne. In konec koncev ni nihče od nas v porodnišnici in porodni sobi zato, da bi medtem, ko najdražja rojeva; fotografiral, snemal, čivkal in zbiral všečke. Ne, tam smo zato, da bi prisostvovali največjemu čudežu, kar ga bomo v življenju videli.

In tako se začne … najprej zaokroži MMS, ponavadi med družino, najožje prijatelje in morda tesne sodelavce. Sledi objava na Facebooku, zbiranje všečkov, všečkanje všečkov, prebiranje komentarjev ter občutek božanskega ponosa. Pogosto se istočasno zgodi še objava na Instagramu in minutno preverjanje, koliko “prijateljem” je bila všeč in kaj vse so zapisali, seveda pa ne gre niti mimo Twitterja in znova istega cikla zbiranja čestitk, pohval in komplimentov. Ni malo staršev, ki svojim otrokom ustvarijo kar profil na katerem od omrežij in tam razkazujejo otroke in se dičijo z njihovimi dosežki. Prvi nasmeh, prvi kakec in tako naprej do prvih besed (ki morajo biti seveda objavljene na YouTubeu in potem deljene naprej s širnim svetom), korakov in tako naprej in tako naprej.

Otrok postane zvezda! Ne? Kar pomislite na novice o nekaj milijonih (!!!) ogledov posameznih videov na YouTubeu, kjer starejšega brata mlajši Charlie ugrizne v prst, kako David razlaga o svojem obisku pri zobozdravniku, pa številnih smejočih dojenčkih (trganje papirja, kazanje prsta, igra golfa z wiijem, …), razlage otrok, ki imajo in nimajo radi svojih mamic, deklice, ki res sovraži fižol in vse do dojenčice, ki v plenici pleše ob videospotu Beyonce.

Pri vsem skupaj je najbolj žalostno morda to, da imajo starši čas druge obveščati o tem, kaj počne njihov otrok, zmanjka pa jim časa, da bi se z otrokom aktivno ukvarjali. Ampak najbolj pomembno pri vsem skupaj je, da v trenutku, ko te fotografije in videe naložite na katerega od omrežij in ga delite z drugimi - niso več vaši. In ni težava, da ga vidijo lahko vaši prijatelji, prijatelji prijateljev, vsi in cel svet, ampak ... Dostop do njih imajo seveda podjetja, ki so lastniki spletnih strani … posledično imajo dostop njihovi poslovni partnerji, partnerji partnerjev in tako naprej.

In tako so prikupnost otrok “zavohali” tudi oglaševalci oz. podjetja - naj gre za avtomobilske reklame, šampone, plenice, plačilne kartice ali nenazadnje otroško prehrano.  

In enako kot za “odrasle” reklame, kjer igralce (največkrat naturščike) najamejo na podlagi avdicij in “castingov”, je pri otrocih enako. Torej, otroka je treba prijavit, seveda izbirajo otroke določene starosti (npr. 3-5 let), včasih samo določen spol in lahko se zgodi, da gredo v podrobnosti - npr. modre oči in svetle lase. Prideš tja, kjer otroka vpišejo v bazo podatkov in potem te pošljejo naprej do prostora, kjer potekajo preizkusi. Tam najprej naredijo nekaj fotografij, potem pa z otrokom poklepetajo - mu zastavijo nekaj vprašanj, da vidijo, kako je vodljiv pred kamero in kako izgleda na posnetku. Zahvalijo se za sodelovanje in sledi čakanje na telefonski klic … mnogi starši svoje otroke že vidijo kot velike zvezde TV reklam, morda prodajnih katalogov in čez nekaj let bodo bodisi missice, mistri ali pa vsaj odlični igralci. Saj se spomnite začetka članka o neuresničenih sanjah staršev? Ker, nadvse zanimivo je, ko so na avdicijah prisotni tudi starši, ki so otroka že doma naučili vsega potrebnega in najbrž stokrat ponovili “vaje”, potem so pa silno razočarani, ker otrok molči in sramežljivo zre v kamero. V resnici si pred kamero želijo zablesteti starši. Želijo si, da bi opazili NJIH!

In seveda čez nekaj let pridemo do nadgradnje vsega tega - avdicij za različne pevske šove, nadaljevanke, filme, … samo želim si, da pri nas ne bo prišlo do česa podobnega kot je moč spremljati na enem od TV kanalov, kjer male deklice tekmujejo za naziv najlepše, torej miss nečesa. Priznam, da mi je skrajno izprijeno, ko vidim male deklice s tono ličil, skrbno urejenimi pričeskami, tiarami, pregrešno dragimi oblekami, njihova ušesa, vratovi in zapestja se šibijo pod težo nakita, v visokih petah in kako naučeno odgovarjajo na vprašanja. Pa saj so vendar otroci! Poleg njih pa jim v podporo stojijo njihove dve ali tri desetletja starejše kopije - mame. Ne, otroštva jim ne ukrade vrtec ali pa osnovna šola - neodgovorni starši jim ga.

In seveda, nič ne rečem, mnogim otrokom je uspelo - postali so zvezde, še kot otroci. Pomislite na dvojčici Olsen iz serije Polna hiša, pa na Drew Barrymore, ki je zaslovela v filmu E.T. vesoljček, Haleyja Joela Osmenta iz Daj naprej!, seveda Macaulyja Caulkina iz Sam doma, nenazadnje Leonarda DiCapria (Košarkarjev dnevnik), Jodie Foster (Taksist), Natalie Portman (Leon), Kirsten Dunst (Intervju z vampirjem), Millo Jovovich (Vrnitev v Modro laguno), številne pevke, … in mimogrede si osvežite spomin z novicami o bankrotih, sporih s starši zaradi denarja, neplačanih davkov, odvisnosti in neskončnih ter seveda neuspešnih zdravljenj, v mnogih primerih uničenih karier in - življenj. “Saj res, on je tisti iz tistega filma … kako lušten je bil?! No, pa ga poglej zdaj, razvalina … pa komaj 25 jih ima!”

In vrnimo se še enkrat k družabnim omrežjem, kjer morajo starši svoje otroke - bodoče zvezde, potisniti v ospredje, jih predstaviti kot popolne in druge prepričati, da zanje glasujejo. Nekje v ozadju pa neusmiljeno melje okrutno marketinško kolesje … vsaka prikupna fotografija vaših otrok je lahko odlično oglaševalsko orodje, ki ga bogata podjetja brez težav zlorabijo v svoj prid. In zloraba je tukaj povsem neprimerna beseda, saj ste z vsem tem strinjali, ko ste pri pogojih uporabe brezskrbno odkljukali “Strinjam se” in ko ste veselo objavljali fotografije, ki so hranile vaš ego. Seveda po drugi strani podjetja na drugi strani zelo dobro vedo, kdo ste, kaj ste in predvsem, kaj vam je všeč in vas brez napake bombadirajo z oglasnimi pasicami. In potem se vaše fotografije z dopusta začnejo pojavljati v oglasih za vitko postavo, na straneh za osamljene, vaš otrok se s prvo zaužito žlico kašice smeji z oglasa za eko bio prehrano mednarodne korporacije, vaša družina pa vabi na popoln oddih v kraj, ki ga poznate zgolj iz oglasov. Saj ste se vendarle strinjali z vsem in tudi slavni ste si želeli postati, kajne?

Otroci si - verjemite, slave ne želijo. In odlično bi bilo, če jim je ne bi želeli niti starši. Če mi ne verjamete, pa preberite Desino Blazno resno slavni, pa vam bo jasno, zakaj je v Sloveniji še toliko težje biti slaven. In hkrati normalen.

Nataša Pirc Musar, univ. dipl. prav., Informacijski pooblaščenec Republike Slovenije

Vse več ljudi tudi v Sloveniji uporablja različna socialna omrežja in s svojimi “prijatelji” ter sledilci delijo vse o svojem zasebnem življenju - ne le misli, ampak tudi fotografije in videe. Kaj je tisto, kar bi morali vedeti, pa nas prevečkrat ne zanima, ko odkljukamo Strinjam se pri Pogojih uporabe?

“Treba se je znebiti naivnosti – spletna omrežja niso tu le zato, da mi lažje komuniciramo, se predstavljamo svetu, se pohvalimo z zadnjega potovanja ali pa svetu pokažemo naše bližnje in otroke. To so predvsem komercialne organizacije, večina deluje na borzi in njihov namen je prvenstveno rast in zaslužek. Splošni pogoji uporabe so zato običajno v korist omrežja in nimajo prevelikega posluha za zasebnost in pravice uporabnikov. Običajno tako ob potrditvi splošnih pogojev damo soglasje, da naše fotografije, misli, zapise, aktivnosti omrežje uporablja za komercialne namene, za to, da izdela naš profil in ga ponudi oglaševalcem, ki nam lahko nato prikazujejo samo tiste oglase, za katere menijo, da  nas zanimajo. Običajno nas splošni pogoji ne zaščitijo pred zlorabami – če neko zlorabi naše podatke, ustvari lažen profil, se bomo morali znajti sami in z omejenimi orodji, ki jih omrežje ponuja, skušali preprečiti nadaljnjo škodo. Zato vedno svarim – vedno preberite drobni tisk, v tem primeru pogoje uporabe. Ker so ti zelo zapleteni pa je še boljši nasvet preventiva – ne bodimo naivni in ne objavljajmo vsega na spletu.”

Zlorabe, ki to pravzaprav niso, se dogajajo. Kako pogoste so pri nas oz. koliko primerov ste že obravnavali ter kakšen je odziv teh mega korporacij (npr. Facebook, Twitter, Instagram, YouTube, …)?

“Informacijski pooblaščenec prejme tedensko več zaprosil za pomoč pri zlorabah in težavah s spletnimi omrežji, je pa žal zelo omejen pri posredovanju pri zlorabah, večina se jih namreč zgodi med posamezniki. Če npr. Facebook kot korporacija krši varstvo osebnih podatkov svojih uporabnikov, lahko posredujemo in tako zadevo odstopimo v reševanje irskim kolegom (Facebook je ustanovljen na Irskem). V večini primerov pa gre za zlorabe, kjer en uporabnik zlorabi podatke drugega. Tu pa le redko lahko posredujemo, saj imajo pooblastila organi pregona, uporabnik pa ima tudi možnosti zasebne tožbe. Vemo pa, da so postopki pred sodiščem daljši in bolj komplicirani in uporabniki imajo pogosto velike težave, ko pride do zlorab.”

Zadnje čase se veliko govori o nadzoru vseh in vsega, kar delamo in počnemo na svetovnem spletu. Po drugi strani še vedno prihaja do zlorab s strani velikanov. Kako se zaščititi pred vsem tem in kaj bi vi svetovali staršem, ki svoje otroke pogosto nevedoč takole na pladnju ponujajo pravzaprav vsem.

“Pri Pooblaščencu vedno poudarjamo – česar ne objaviš, ne more biti uporabljeno ali zlorabljeno v nasprotju s tvojimi nameni. Posebej to poudarjamo, ko izobražujemo otroke, starše in učitelje. Opažamo, da so tako odrasli kot tudi otroci in mladostniki precej brezskrbni pri objavljanju svojih fotografij, tudi pri objavljanju fotografij lastnih otrok. Vso vsebino, ki jo uporabniki objavijo na omrežju, po eni strani lahko vedno uporabi omrežje za svoje namene (uporaba omrežja je le na videz brezplačna – plačamo jo uporabniki s svojimi podatki), po drugi strani pa se tako izpostavljamo mogočim zlorabam in neprijetnostim, ki nas bodo lahko srečale v realnem svetu. Zato je najboljši nasvet previdnost pri objavi informacij in fotografij in zavedanje, da vse fotografije ne sodijo javno na splet, še posebej fotografije otrok – z objavo jim delamo medvedjo uslugo. Ko bodo polnoletni in se bodo namenili poiskati prvo službo, bo na spletu praktično prosto dostopna vsa njihove zgodovina – mislite, da delodajalec ne preveri najprej, kaj o nekomu obstaja na spletu? Kaj če je tam mogoče najti prav vsako podrobnost o nekom? Mu bo ta nekdo vedno všeč kot bodoči zaposleni? Kdo ve! Pametneje je kako stvar zadržati zasebno, še posebej, če lahko vpliva na bodočo usodo nekoga drugega, vašega otroka.”

Članek je bil objavljen v reviji Lepa & zdrava, oktobra 2013.