Besedo ima očka: darila, darila, darila ...

Za nekatere je sezona daril in obdarovanja že mimo, pri nas pa decembru sledijo trije meseci, polni rojstnih dni, polni pričakovanj, obljub in včasih tudi solza. Želje so eno, realnost pač nekaj povsem drugega, sploh v časih, ko moramo res gledati na prav vsak evro …

Taras je glede svojih želja sploh postal zelo zahteven odkar je v šoli. Nisem verjel, da je mogoče, da so otroci že v drugem razredu lahko tako obremenjeni z blagovnimi znamkami in da jim je lahko nekdo predmet posmeha zgolj zato, ker je oblečen ali se igra z nečim, kar mu je preprosto všeč. In kar je še huje - tisto, kar je bilo še včeraj (včasih dobesedno včeraj) nujno in najbolj vroča roba, je naslednji dan že povsem nezanimivo in preživeto. In šokiran sem, ko nosi informacije o vedno novih igračah, ki so priljubljene med sošolci in brez katerih si pač izločen … “Ne moreš se igrati z nami, kar pojdi stran.” In temu že dovolj nesramnemu dodajo potem še “Zakaj pa imaš ti še vedno enako šolsko torbo kot lani?!”, “A tebi so pa všeč Angry Birds, to je za dojenčke!”, “Poglejte ga, Bakugane ima na puščici!” in še in še in še.

Družinsko igramo Moja Slovenija junior

Otrok pride domov jezen in razočaran. “Vsi se mi smejijo!” Staro puščico nekam potlači, torbo nalašč meče in brca, da bi se uničila … oblačila, ki so bila še teden dni nazaj razlog za neizmerno veselje, so mu nenadoma pretesna in neudobna … igrač, ki si jih je tako zelo želel, ne bi imel več. Njegovim prijateljem te stvari niso všeč in jih ne želi več imeti. Pa ne pomaga, da otroku razlagaš, da naj vse to presliši, da v šoli šteje učni uspeh, urejeni zvezki in pospravljena torba. Pa je komaj v drugem razredu!!! Kaj nas čaka v višjih razredih in kaj nas čaka čez dve leti, ko bo osnovnošolski prag prestopila še Vita?!

On želi imeti svoj PSP (prenosna PlayStation konzola), svoj mobitel in kopačke. Pa seveda najrajši kar vsak teden novo šolsko torbo in druge pripomočke. Vsaj enkrat na mesec bi šel na kakšen vikend oddih, morda na smučanje ali kopanje, kdaj na bowling in kdaj v kino … za šolo ne bi naredil nič, ker je šola itak brezvezna.

Hm, kdo je pokvaril otroka - šola, sošolci?

Ne razumem niti staršev, ki dajo otroku v drugem razredu zelo drag telefon, da ga nosi v šolo, otrok pa potem med poukom odhaja na WC in tam igra igrice. Telefon je lahko seveda tudi PSP ali pa vsak teden druga nova igrača, ki stane vsaj desetaka. Ne le druga, torej tudi draga igrača. Igrače gredo v šolo, domov pa ne pridejo. “Zamenjal sem jo, pozabil, pustil na polici …” Seveda sva midva čudna, ko mu rečeva, naj si nese kakšno knjigo ali pa vsaj strip in pač bere. Naj riše, ustvarja …

Doma smo naredili razpored učenja. Vsako popoldne aktivnosti za šolo, po 15 minut. Brez izpolnjenih obveznosti ni igre. Zahtevava, da pomaga pri hišnih opravilih. In če bo še brzdal svojo jezo in začel ubogati, bo začel prejemati skromno tedensko žepnino. Namreč, če si tako zelo nekaj želi in sva midva preveč nesramna in sebična (ja, čisto zares), da mu tega nočeva kupit, naj varčuje. Za začetek je fant spoznal, da sto evrov (kolikor stane PSP) sploh ni tako malo denarja in da teh sto evrov ni tako preprosto zbrati. Seveda si je vmes že premislil in se odločil, da si bo rajši kupil mobilni telefon, a kaj, ko tudi ti niso ravno poceni. Tako zdaj nosi na kupček kovance in seveda objokuje lastno nespametnost in neposlušnost, zaradi katere mu je za posteljo ušel bankovec za deset evrov.

Seveda si želiva, da se bo počasi začel zavedati vrednosti denarja, da bo ugotovil, da si je treba vsak evro prislužiti in posledično biti odgovoren za stvari, ki si jih kupiš z zares lastnim denarjem. Seveda ga vnaprej opozarjava, da PSP ni nekaj za vse večne čase in da se bodo njegovi sošolci medtem najbrž navduševali že nad novo novotarijo, ki je on (spet) ne bo mogel imeti in naj denar rajši varčuje za kaj pametnejšega. Ampak on hoče TO in hoče ZDAJ!

Pravzaprav komaj čakam, da bo pomlad in da bomo šli lahko ven … s kolesom, rolerji, žogo in da ga bodo nehale preganjati želje po materialnem in instantnem. Sreča se skriva marsikje drugje kot v trapastih japonskih pogruntavščinah za nespametno zabijanje časa in zaviranje kreativnosti. 

Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, marca 2014.