"Pametne" igrače za 21. stoletje

Sestavljanke - vedno "in"

Otroške igrače so morda najbolj zgovoren dokaz, kako drastično se je svet spremenil v zadnjih nekaj desetletjih. In tako kot igrače, so zgovoren dokaz tudi otroci, ki tehnološke novotarije pogosto osvojijo pred starši in zelo zgodaj postanejo izolirani od živega …

Igrače nekoč …

… so bile drugačne. Generacija rojena okoli leta 1990 je bila med zadnjimi, ki se je še igrala zunaj in jih vsaj v zgodnjem otroštvu še niso premamile igralne konzole, tablični računalniki, pametni telefoni in internet. Po drugi strani pa je ravno ta generacija odrasla v času tehnološke eksplozije in se danes, ko so stari 20+ let, družijo predvsem na družabnih omrežjih.

Bolj so igrače preproste,
bolj veselijo otroka

Generacija rojena desetletje prej je svoj prosti čas preživljala zunaj - fantje s(m)o bili veseli, če smo imeli kakšno žogo, dekleta so se v tistih časih zabavale predvsem z gumi twistom in hula-hop obroči. Ristanc, zemljo krast, med dvema ognjema, blokovske olimpijske igre, po travnikih in poljih so bila zgrajena prava mala mesta za različne igre. Barbike so bile takrat del prestiža in niso sodile v prostore izven čistih in urejenih stanovanj, Commodore64 ali SpectrumZX sta bila prisotna v domovih premožnejših, podobno železnica ali avtosteza.

Najmlajši niso bili zasuti z didaktičnimi igračami, govorečimi knjigami, pojočimi plišastimi spremljevalci in drugimi razvojnimi pripomočki … največkrat je bil dovolj že kar kakšen lonec iz omare, mame so vestno spravljale različne škatle in škatlice in otroška domišljija ni poznala meja.

… in danes

Danes je les zamenjala plastika. Lesene igrače, pobarvane z bio barvami imajo starši sicer rajši, a le do trenutka, ko preberejo, da so bio barve pravzaprav popoln nateg.

Zvezde stalnice sicer so - LEGO kocke, sestavljanke in pobarvanke. Pa čeprav so tudi za LEGO kocke nekateri otroci leni in prisegajo na Playmobil, ker jih ni treba sestavljat. Tudi sestavljanke dobivajo 3D podobo, mlajši otroci pa so zelo navdušeni predvsem nad tistimi, ki imajo večje in trše kose.  

Navadne plišaste igrače so zamenjale takšne, ki jih je mogoče upravljati na dotik, pojejo, pripovedujejo zgodbice … z redkimi izjemami je večina teh igrač hitro pokvarljivih, zvok pa je nekje med hreščečim in cvilečim ter posledično nerazumljiv. Redke in čudovite izjeme pa bodo navduševale in odlično služile več kot le enemu otroku.   

Najmlajši so sicer najbolj zadovoljni s preprostimi stolpi, ki jih je treba zlagat - in podirat!!!; pripomočki za prepoznavanje in razvrščanje oblik in preprosto čemerkoli, kar proizvaja naraven zvok oz. ropota.

Otroci ne potrebujejo dragih
igrač

Najbolj žalostno je seveda to, da so otroci obkoljeni s toliko igračami, ki jih zaposlujejo ves prosti čas in z zvoki zapolnijo vsak skupni trenutek, da otrok nima časa za razvijanje nekega lastnega sveta. Kdaj ste nazadnje videli deklico, ki bi plišasti igrači pripovedovala zgodbico ali pa fanta, ki bi z avtom, komaj večjim od njegove dlani, odkrival nove svetove? Ne, danes igrače naredijo vse same, samo pravi gumb je treba pritisnit. In seveda - ker imajo otroci toliko super igrač, ki pa so namenjene zgolj igranju v sobi, sploh nočejo več ven, na zrak. In tako se vzgaja generacija »motoričnih debilov«, ki ne znajo teči, skakati, se igrati z žogo, …

Igrače »prihodnosti« …

Hollywood je 20 let nazaj obljubljal leteče avtomobile, pa vendar si najbrž niti ustvarjalci filmov niso znali predstavljati, kaj vse bo res prineslo 21. stoletje. Otroci nočejo več papirnatih knjig, saj imajo bralnike e-knjig ali pa tablične računalnike. Namizne igre niso zanimive, saj imajo večje ali manjše, v vsakem primeru pa drage konzole. Televizije, kjer smo nekdaj poznali 6-10 programov, danes zgolj otrokom ponujajo 20 otroških programov v kar nekaj jezikih. Otroci že v vrtcih obvladajo tablične računalnike, ki ob vstopu v šolske klopi skupaj s pametnim mobilnim telefonom (in kakšno prenosno konzolo) tvorijo nujno opremo.  

Starši, ki otrokom kupijo tovrstne »igrače« bi se morali najprej vprašati ali njihov otrok to potrebuje? Ali je pametno, da otroci, ki komaj sami nosijo šolsko torbo, vsak dan v šolo nosijo nekaj stotakov vredne »igrače«? Zanimivo je, da bodo starši še vedno zelo nezaupljivi in zaskrbljeni, če bo moral otrok pred desetim letom sam v šolo in domov ali pa, da bi ga poslali v trgovino nakupit nekaj stvari. Za to so dolgo časa premajhni ...

Namizne igre za stare 0-99 let

Otroci imajo posledično vedno več težav s pisanjem, saj predvsem tipkajo … imajo težave z govorom, saj predvsem poslušajo …imajo težave z vidom, saj so ti mali zasloni očem vseeno škodljivi ... težko se zberejo, saj so bombardirani z neverjetno količino informacij in si vsako stvar lahko neštetokrat ponovijo …

In da, vse našteto so lahko odlični pripomočki za učenje in tudi za igro, a so starši tisti, ki morajo otroku odmeriti čas za uporabo in predvsem so starši tisti, ki morajo presoditi, kdaj otrok potrebuje npr. lastni mobilni telefon ali tablični računalnik. Otrok seveda meni, da ga potrebuje takoj, sploh, če je žal med tistimi redkimi, ki ga v razredu nima.  

Za mnenje smo vprašali tudi učiteljico prve triade na OŠ Riharda Jakopiča v Ljubljani

Kakšne igrače opažate, da so priljubljene med otroci in ali se vam zdijo primerne?

»Učenci se najraje igrajo s športnimi rekviziti (žogami itd.), temu pa sledijo računalniške igre, družabne igre in kocke. Poleg omenjenega se igrajo še z akcijskimi junaki ter sestavljankami. Pri starejših učencih je situacija najbrž drugačna.«

Tehnološki napredek zadnjih let je nesluten in vedno bolj se mu zdi, da so mu podlegli tudi otroci?

»Na tehnološki napredek je treba gledati s pravo mero razuma. Računalnik je lahko zelo dober vir informacij, ki so otrokom prikazane na zanimiv in njim privlačen način, seveda pa je potrebno postaviti zdravo mejo uporabe le-tega.

Opažam, da je tehnološki napredek doprinesel k lažji in hitrejši dostopnosti do (poceni) igrač, s katerimi pa so otroci čedalje bolj zasičeni. Številne igrače na trgu nudijo otrokom pretirano multisenzorno doživljanje in otroke s svojo atraktivnostjo (bleščečim videzom, zvoki ipd.) sprva privlačijo, a prav zaradi navedenega pogosto zavirajo razvoj kreativnosti in domišljije.

Mislim, da so otroci nemalokrat »žrtve« tehnološkega napredka v smislu prenasičenosti, saj se mi dozdeva, da utegnejo imeti, (tudi) zaradi potrebe po nenehnih impulzih iz okolja, težave z usmerjanjem in vzdrževanjem pozornosti, kar pa utegne imeti (vsaj) v šolskem okolju dolgoročne posledice.«  

Na eni strani gre krivdo za to najbrž pripisati staršem, na drugi pa je vedno prisotna otroška želja imeti, kar ima najboljši prijatelj.

»Iz pogovora z učenci je jasno, da jim starši čas, ki ga preživijo za računalnikom, omejujejo, recimo največ pol ure dnevno. Starši imajo v tej starostni skupini otrok (do 8 let) še velik vpliv na izbiro ter uporabo igrač, poleg tega pa starši še lahko vplivajo na to, koliko časa bo njihov otrok preživel za računalnikom in drugimi video napravami.

Želja po »imeti novo igračo« pri nekaterih otrocih ni več tako izrazita, poglavitni vzrok za to pa gre iskati v prehitri zadovoljitvi otrokovih želja, s čimer igrača izgubi na pomenu.

Menim, da bi se morali starši pred nakupom »tistega nekaj«, kar ima najboljši prijatelj ali vrstnik v prvi vrsti vprašati, zakaj ima njihov otrok takšno željo. Žal, ugotavljam, da so številni otroci, ki imajo (predrage oz. »drugačne«) igrače, željni pozornosti, včasih pa tudi priljubljenosti med vrstniki. Na tem mestu se mi poraja misel: Danes si otrok »kupuje« pozornost in priljubljenost z igračami, s čim si bo navedeno »kupoval« v prihodnosti?

Poleg tega se mi zdi smiselno, da starši otroka že zelo zgodaj naučijo, da ne more dobiti vsega, kar si želi oz. da se mora za dobljeno potruditi. Menim, da bo otrok le na ta način razvil zdrav odnos do stvari (igrač), okolja (vrstnikov) in najpomembnejše, sebe.«

Članek je bil objavljen v reviji Lepa & zdrava, marca 2014