Besedo ima očka: kaj izbrati?

Pred dnevi sem opazil prav zanimivo sliko - družinsko življenje 21. stoletja, ki ga tvori trikotnik. V enem kotu so srečni otroci, v drugem je urejen dom in v tretjem je zdrava pamet. Ampak starši lahko izberejo le dvoje. Kaj boste izbrali?

naša družina na Joštu

Kaj ali kdo so srečni otroci? Otroci, ki imajo pozornost in bližino staršev, ki si zanje vzamejo čas, se jim posvetijo, jim pomagajo, se z njimi pogovarjajo in večino prostega časa preživijo z njimi. Vsekakor so to tudi otroci, ki imajo streho nad glavo, oblačila in obutev ter kaj za pod zob. Otroci, ki iz takih ali drugačnih razlogov niso izločeni oz. izobčeni iz družbe. Da, to so tudi otroci, ki jim starši znajo reči ne, ki jih znajo kdaj okregati in niso njihovi služabniki. To so na kratko tisti otroci, ki nimajo niti najmanjšega pojma, kako čudovito jim je v življenju, dokler nečesa (ali nekoga) ne izgubijo. 

“Definicija” urejenega doma se seveda razlikuje - med drugim tudi od velikosti doma. Za večino, predvsem žensk, to pomeni pometene / posesane / pomite prostore, obrisan prah, pomito in pospravljeno posodo, oprano, zlikano in pospravljeno perilo, založeno shrambo, pospravljene police in omare in še kaj. Kdaj storiti vse to, če imaš rad doma pripravljeno hrano, če ima vsaj en od otrok popoldanske obveznosti in če rad izkoristiš lep dan in ga skupaj preživiš na svežem zraku. No, in ne pozabimo, da v službe odhajamo okoli sedme zjutraj in se vračamo okoli četrte popoldan. Kdaj storiti vse to in seveda še kaj?

Županova klop

In potem je tu še zdrava pamet, ki je dandanes povezana z vsem zgoraj naštetim - med žongliranjem službenih dolžnosti, starševskih obveznosti in gospodinjenjem ter iskanjem dodatnih ur v dnevu, se ti kaj hitro lahko “zmeša”. Nikdar nisem razumel očeta, ki je včasih v preobilici dela rekel, da samega sebe srečuje na stopnicah. No, zdaj to izjavo vse bolj razumem.

Ampak veste, kaj je najbolj zanimivo? Večina staršev nas na prvo mesto postavi otroke in za zdravo pamet žrtvujemo urejen dom. In vanj ne vabimo obiskov, sploh pa ne takšnih, ki sami nimajo otrok in pač ne razumejo. Tisti, ki imajo pod palcem nekaj več, si lahko privoščijo gospodinjsko pomočnico, ki jim enkrat ali večkrat tedensko pride očistit dom, zlikat perilo, morda poskrbi tudi za vrt. Lahko hodijo na kosila v restavracije, naročajo hrano na dom, uporabljajo storitve čistilnic in likalnic. Sprašujem se, kaj - poleg denarja; oni žrtvujejo iz tega trikotnika. Niso videti utrujeni in se ne srečujejo na stopnicah. Tudi njihovi otroci so videti srečni in zadovoljni. A kakšno je njihovo življenje in kaj bodo od tega na videz popolnega življenja odnesli otroci? Znajo pospraviti za seboj, se znajo pogovarjati med seboj, ali znajo pomagati drug drugemu? Ali sploh vedo, da je potrebno delati ali pač živijo v prepričanju, da se da z denarjem kupiti vse, celo ljubezen? In kaj bo, ko bodo enkrat vstopili v resničen svet?! Bodo znali živeti, ko bo uživanja konec?

Večkrat sem zapisal in povedal ter to tudi rad poudarim, da oba s Heleno prihajava iz delavskih družin in da ni bilo nikomur nič podarjeno ter da sva bila od majhnih noga vzgajana dovolj strogo in hkrati ljubeče. Svojih staršev ne bi menjal za nič na svetu in tudi okolja v katerem se odraščal, ne. Presrečen in neizmerno bogat sem, ker sem si tudi sam ustvaril družino in skupaj dom, v katerem živimo. In čeprav je velikokrat slišati povišane tone in kričanje, kljub temu, da se znamo tudi v javnosti zelo grdo gledati, se ravno tako pogosto sliši tudi salve smeha, sliši se prepevanje pesmi in sliši se ploskanje ter čuti navdušenje.

in klop za "zmatrane"

Pred dnevi smo šli na nedeljski izlet na Jošta, ravno pravšnji tudi za našega Adama in seveda smo se med potjo nekajkrat sprli. Zdaj se enemu ni ljubilo hodit, drugi je taval po svoje in tretja je počela neumnosti, ki v gozd in hribe ne sodijo. Že naslednji hip smo si zapeli Kekčevo pesem, občudovali posledice surove moči narave, prepoznavali drevesa in poslušali raznoliko ščebetanje ptic. Pa smo srečevali pisano množico pohodnikov, veliko jih je bilo ravno tako z otroci, starejši so bili sami ali v dvoje. Otroci ne ubogajo, starši se kregajo in so slabe volje. Tisti starejši pa ti povedo, kako lepo je videti družino skupaj, v naravi in naj uživamo, dokler traja. Nihče ne pozna popolne družine, ubogljivih in vodljivih otrok ter mirnih in brezbrižnih staršev.

Dokler ti ne postane vseeno, boš povzdignil glas. Otroci so radovedni in dokler ne bodo izvedeli vsega, bodo spraševali in preizkušali. Črno in belo, voda in ogenj, jin in jang, plus in minus, dan in noč. Ja, vse to smo mi, dva pola. Dve plati istega kovanca.

(Vem, da bomo imeli nekega tudi urejen dom).    

Objavljeno v reviji Ženska, 4.7.2016.