V duhu 25. obletnice samostojne Slovenije lahko priznam, da je bil pravzaprav edini čas, ko sem z dejansko mero zanimanja in radovednosti gledal TV-poročila. Tisti “vojni” čas, z eno nogo v najstniških letih, po letih igranja “kavbojcev in indijancev”, “Nemcev in partizanov”, “severa in juga” je bila na kratko vojna pri nas. Vojna, o kateri smo brali in gledali filme in vojna, ki smo se jo igrali, je bila deset dni del naše novorojene državice. Na TV-zaslonih smo spremljali Kacina, Janšo, Bavčarja in mnoge druge, ki so samozavestno nastopali in govorili o uspehih TO-ja, pojavljali so se drugi obrazi, ki jih videvamo še danes, s kotičkom očesa pa smo seveda spremljali tudi mnogo bolj krvavo in resnično vojno stanje na sosednjem Hrvaškem.
Nacionalna televizija je bila takrat edina z informativnim programom, ki smo mu pač verjeli. Izbire nismo imeli. Ko zdaj pomislim, bi nam takrat lahko “prodali” karkoli - in kot vidimo četrt stoletja kasneje; so marsikaj tudi nam, a alternative ni bilo. Kasneje smo začeli spoznavai tuje informativne programe, pojavljati so se začele komercialne TV-postaje in sčasoma so prišle do spoznanja, da potrebujejo informativni program. No, tudi izključno informativno TV-postajo smo dočakali, a gledati CNN je nekaj drugega kot ga ustvarjati.
In potem se je začela borba, najprej s senzacionalističnim poročanjem in izpostavljanjem škandalov. In šlo jim je dobro, dokler jih ljudje niso spregledali. Potem so se začeli premikati termini - na vse zgodnejši čas, z obrtniško preračunljivostjo, kdaj kaj napovedati in kako gledalca obdržati v pozornosti. Kar se je nekdaj zdelo nemogoče, je zatem postalo vsakdan - oglasi med poročili! Potem smo dočakali informativni program sredi dneva, pa popoldan in zvečer, različne informativno-pogovorne oddaje, goste, ki so se s težavo selili iz enega v drug TV-studio, včasih so se celo “klonirali” in goste, ki so se za sodelovanje odločili na podlagi tega, katere “barve” je televizija … In posledično smo dočakali tudi, da so različne TV-postaje o isti temi poročale drugače, celo nasprotujoče. Dobili smo črno, dobili smo belo, nekaj sive in ko je bilo le mogoče, še več črne in krvave.
In potem smo dobili še internet, ki je - kot še pri veliko drugih rečeh; vplival tudi na informativni program. Še nikdar nismo imeli toliko informacij in tako hitro, kot se to dogaja danes. Večina tradicionalnih medijev je bilo nepripravljenih in se v 21. stoletju, stoletju informiranja; še vedno ne znajdejo. Vprašanje za gledalca je - komu verjeti? Danes težava ni več dobiti informacijo, ampak jo pravilno razumeti in distribuirati. In kar čez dan preberem, vidim in slišim na spletu, potem zvečer vidim v TV-poročilih in naslednjega dne preberem v dnevnem časopisju. In dokler mi ob nujno potrebni objektivnosti ne bodo dali nečesa več, jih ne bom gledal in ne bral. Pa čeprav je črna moja najljubša barva ...
Objavljeno v reviji Vklop, 23.6.2016
Ni komentarjev:
Objavite komentar