torek, 8. april 2014

Pravljica: Kako nastane pravljica

Kdo je pravljičar? Pravljičar je seveda oseba, ki piše pravljice. Ponavadi so to starejši gospodje, na glavi imajo sive lase ali pa sploh ne, radi si gladijo dolge brade (in je nikoli ne spletajo v kite, tega pravljičarji res ne marajo!), obožujejo karamelne bombone in puhajo nebeško modre oblačke dima iz svojih pip. Najraje posedajo v parku na kakšni klopici, krmijo golobe in iščejo navdih. Kadar navdih iščejo doma, se zleknejo v udoben fotelj ali gugalnik, v naročju jim prede muca in tako iščejo in iščejo. Kaj? Navdih za pravljico, seveda. Brez navdiha so pravljice dolgočasne in jih nihče noče niti brati, kaj šele poslušati. Ko ga najdejo, se usedejo za debelo hrastovo mizo, vzamejo list papirja in nalivno pero ter pišejo ... in pišejo, pišejo, pišejo in pišejo, dokler ne napišejo. Česa? Pravljice, seveda.
No, tako je bilo včasih. Dandanes so pravljičarji drugačni. To niso več stari gospodje, res pa imajo na glavi vse manj las. Karamelnih bombonov nimajo preveč radi, saj povzročajo zobobol in seveda ne kadijo pip, temveč najraje spijejo skodelico čaja. Časa za posedanje in iskanje navdiha nimajo, saj imajo enega, dva, tri ... otroke, s katerimi se cele dneve igrajo. Potem jih nekega dne zmoti klic ali elektronska pošta, v katerem jih urednica ali urednik sprašujeta, kdaj bodo vendarle dobili pravljico. Tiskarna čaka, starši in otroci čakajo ... mudi se, mudi se, zelo se mudi.
In potem se začne pravljičar ozirati naokrog, če bo kje opazil, ali našel navdih. Išče ga v škatli s piškoti in med čokoladami, išče ga v skodelici čaja in med umazano posodo ... trudi se tudi med obešenimi oblačili in pospravljenimi čevlji ter copati ... mogoče pa ga najde med kupi knjig, ampak ne - pravljic se NE prepisuje! Tudi v otroški sobi, kjer je polno igrač in kjer je seveda polno otroškega veselja, ga ne najde.
Potem pa nenadoma iz kopalnice (ha, tam pa pravljičar res še ni bil!) priteče njegov sin in v rokah drži zob: “Oči, oči, še en zob mi je izpadel! Takoj ga bom dal pod blazino, da ga bo zobna miška našla.” In tedaj se pravljičarju utrne ideja!!! Odhiti v sobo, se usede za računalnik in začne pisati.  
“Nekoč je živela majhna miška. Opazovala je, kako so vsi v njeni družini nekaj zbirali. Oče gumbe, mama zamaške, brata svetleče kamne, sestra koščke stekla, bogate zbirke dragocenih predmetov pa so imeli tudi strici, tete, babice in dedki, sestrične, bratranci in še kdo. Pa se je tudi ona odločila, da bo nekaj zbirala. Ampak kaj? Tako se je nekega dne potikala po stanovanju prijazne družine, kjer je bilo na tleh vedno dovolj hrane in drugih priboljškov in pod blazino deklice, ki je tam pogosto skrivala kakšne čokolade; našla zob. Majhen, ne preveč lep zob. In tako je mala miška pomislila, da bi začela zbirati zobe, ki jih otroci izgubijo, vsi pa jo bodo klicali Zobna miška.
Zobna miška se je navadila, da je po zobke hodila ponoči, že prej pa je v svojo malo malhico zbirala druge dobrote, ki jih je dala pod otroške blazine v zameno za zobke. Piškote, bombone, čokolade, lizike, včasih kakšen kovanec ... kar je našla v stanovanjih ali na poti tja. Hitro je ugotovila, da ogromno otrok izgublja zobe in tako se je njena zbirka bogatila in večala. Nekega večera pa je miško čakalo presenečenje. Zobek je pospravila v malhico in skočila s postelje na tla, da bi odhitela v luknjo in potem naprej, ko ji je pot zaprl ogromen maček! Očitno je prej spal, saj ga Zobna miška sploh ni opazila in tako je zdaj prestrašena drgetala in gledala, kako bi ušla zelooo lačnemu mačku. Maček se je oblizoval, jo gledal z velikimi in lačnimi očmi ter se ji počasi bližal. Miška se je odločila v hipu - trdno je prijela svojo malhico in se pognala v beg - kar med mačkovimi nogami je švignila naravnost proti vratom. Maček pa za njo. Miška je tekla in tekel je maček, po ulici, kjer preveč obcestnih svetilk ni delovalo in kjer ni bilo žive duše, ki bi ji lahko pomagala. Zobni miški se je zdelo, da teče celo noč in res se je začelo na vzhodu kazati sonce. Sončni žarek je zaspano, utrujeno in prestrašeno Zobno miško tako presenetil, da je zavila v slepo ulico. Zobna miška se je stisnila v kot, vidno in slišno zasopihani maček pa se ji je počasi bližal.
Tedaj pa jutranji mir nenadoma prekine vrisk! V ulico vstopi fantek, ki se z vsakim korakom zdi večji in bolj strašljiv ter nenadoma prime mačka za rep in ga dvigne visoko v zrak. Maček, ki je iz lovca nenadoma postal plen, se začne zvijati, mijavkati, fantku pokaže kremplje in zobe, a ne pomaga. Fantek začne vihteti ubogo mačko po zraku, ko nenadoma glasno zagrmi ...”
Naš pravljičar zdaj nič ne vidi in nič ne sliši, tipka hitro in še ga misli včasih prehitevajo po desni in mu spet drugič po levi bežijo naprej, daleč stran.
“V slepi ulici se z gromom in bliskom pojavi nenavadna žival - imela je pasjo glavo z ogromnimi zobmi, telo konja, ki pa je bilo pokrito z luskami in z dolgim krokodiljim repom. Nenavadna žival je najprej jezno zarenčala, se postavila na zadnji dve nogi in nato zamahnila z repom ter prevrnila nekaj smetnjakov. Potem je z glasom kot bi drobila kamenje rekla fantku: “Spusti mačko! Takoj!” Okrutni deček je mačko nemudoma izpustil in želel pobegniti, a sedaj je bilo nenavadno bitje tisto, ki se je začelo oblizovati. Miška je drgetala in se skrivala za mačko, ki se ji je še vedno vrtelo v glavi, obe pa sta se oklepali dečkovih nog, ki si je obraz zakrival z rokami in v potokih točil krokodilje solze, ki so okoli njih ustvarjali malo jezero.
Potem pa je nenadoma v ulici, polni prevrnjenih smetnjakov in raztresenih smeti, zadišalo po cvetju. V ulico je vstopila čudovita ženska, oblečena v obleko iz samih rož ter z dolgimi kostanjevo rjavimi lasmi, v katere je imela vpleteno cvetje.  Z glasom, nežnim kot svila jim je dejala: “Pridite z menoj!” Znašli so se ob igralnem polju, kjer so ‘med dvema ognjema’ z velikim rdečim balonom igrali - kaktusi in ježi. Nenavadno igro, kjer je bilo predvsem veliko pokov in šumenja počenih in spuščajočih balonov, je čudovita gospa v cvetlični obleki začela fotografirati z velikansko marjetico, slike, na katerih so bile namesto ježev vrtnice brez trnov in namesto kaktusov visoke palme s povsem gladkimi debli, pa so se ves čas prikazovale na jasnem nebu.
Potem pa se je na nebu nenadoma prikazal velikanski cepelin, iz katerega se je spustila lestev, po kateri je cvetlična gospa zlezla v plovilo. Potem se je spustila iz cepelina še košara, v katero so se vkrcali nenavadno bitje, maček, Zobna miška in deček ... Ampak dečku ni bilo všeč, da ga bo nekdo nekam odpeljal in je začel prestrašeno in vse glasneje vpiti “Mami, mami, mami!!!” A mamice ni bilo nikjer, zato je še glasneje začel vpiti “Oči, oči, OČI!!!”
Pravljičar se v tistem trenutku prebudi in zmedeno pogleda nakrog. Pred njim stoji njegov sin in se mu vrže v objem. “Oh, oči, saj si tukaj.” reče s solzami v očeh, “Tako čudne sanje sem imel … o mali miški, ki jo je lovil maček, potem sem ji želel pomagati, pa nas je vse začela loviti ogromna, nenavadna zver, ki, ki ...” Pravljičar je objel svojega prestrašenega sina in se zazrl v računalniški monitor. Pravljica o tem, kako nastane pravljica, je bila napisana.  

Pravljica je bila objavljena v reviji Mama, ilustracije: Katja Oder

Ni komentarjev:

Objavite komentar