Besedo ima očka - Ovce, volkovi in pastirji

Ne, ne bom bibličen, pa tudi laibachovski ne, temveč svoj - torej vsak dan bolj zaskrbljen oče. Starejši otrok postaja vse bolj samostojen, srednja mu sledi, najmlajši pa postaja vse bolj svojeglav. Kaj sedaj?

Taras je začel hoditi iz šole sam domov in tudi v šolo gre zjutraj že sam. Ni edini iz njegovega razreda in tako se jih po nekaj sto metrih nabere kar lepo število in potem družno hitijo v šolo. Pločniki sicer vedno in povsod dovolj široki in kakšna noga mimogrede stopi dol … mimogrede pride tudi do prijateljska prerivanja in igrivega zaletavanja, pa zbadanja, pa seveda še kdo jim pride nasproti …

Danes tabornik - jutri ovca, volk ali pastir?

In potem z varne daljave slišiš “Dajva teč’t in ujemiva tiste spredaj!” in vidiš, kako se dva poženeta naprej, brez razmisleka skočita s pločnika pošteno na cesto, slišiš cviljenje zavor … od strahu zapreš oči in jih hitro strahoma odpreš. Vse je v najlepšem redu. Voznik - na srečo dovolj zbran in previden; je očitno bolj pretresen od razposajenih fantov, ki sta jo tokrat odnesla brez poškodb in že tečeta naprej proti šoli. Tokrat brez poškodb, kaj pa naslednjič? In vse le zato, ker se je “volk” odločil steči za vrstnikom, “ovca” pa mu je slepo sledila …

Kdo so “volkovi”? Tisti najbolj glasni, pa vedno v zadnjih vrstah, s serijsko samozavestjo in hkrati isti, ki niso nikoli dovolj pogumni, da bi prevzeli odgovornost? Kdo jih naredi “volkove”? In po drugi strani - kdo so “ovce”? Potrpežljivi, pridni in marljivi, ki jih nekdo potisne v prvo vrsto, vedno prosi za pomoč, a ga ni nikoli blizu, ko pomoč potrebuje? Ja, taka so razmerja med “volkovi” in “ovcami” in zelo jasno se kažejo že med najmlajšimi.

“Žoga mi je ušla na cesto, pojdi ti ponjo!”, “Ha ha, poglej tistega, kako neumno hodi, dajva ga malo spotikat!”, “Ne, on se ne sme igrati z nami, ker mi ni všeč!”, “Daj mi svojo čokolado.” in še bi lahko našteval tiste prevečkrat slišane stavke in ukaze, ki jih “volkovi” tako radi izrekajo, kažejo svojo (pre)moč, ponižujejo druge in se kažejo kot bodoči vodje. Bojmo se jih. “Ovce” pa sklonjenih glav vdano prikimajo, saj gre pogosto za posameznike, ki niso tako zelo družbeno angažirani, morda depriviligirani in predvsem z manjkom samozavesti, da lahko z njimi pometa vsakdo.

Sam sem bil točno ta “ovca” in zato si ne želim, da bi to isto postali moji otroci. Zaslužijo si več. Na srečo sem imel odlična pastirja, po potrebi tudi izkušenega psa ovčarja (brata) in tako sem postal stepni volk. Ja, Hessejeva knjiga mi je v trenutkih, ko mi je bilo v življenju najtežje pomagala prebroditi krizo in spoznati, da sploh ni slabo biti osamljen in nerazumljen, dokler verjameš vase in v svoje sposobnosti in veš, da delaš dobro in hodiš po pravi poti. In ostal sem na pravi poti, medtem, ko so mnogi moji vrstniki - naj so bili tedaj v vlogi volkov ali ovac; zašli na stranska in na kriva pota. Mnogi so obtičali v enosmerni ulici in se iz nje ne bodo vrnili.  

In prav zato je pomembna vloga “pastirjev” - staršev (in seveda starih staršev), učiteljev, vzgojiteljev in nenazadnje tudi starejših bratov ali sester. Mi smo tisti, ki moramo “ovce” popeljati na pravo pot in poskrbeti, da jih v svoje šape in čekane ne dobi kakšen “volk”. Ali pa v pastirja preoblečen volk. Seveda moramo hkrati poskrbeti, da ne postanejo tudi sami “volkovi”, ampak prej pastirji. Lahko so tudi stepni volkovi …

Moji trije otroci me vsak dan znova presenečajo in kažejo koliko pozitivnega, ustvarjalnega in preprosto neverjetnega se skriva v vsakem od njih. Taras sicer prihaja v fazo, ko se je toliko bolj zanimivo upirati staršem, Vita in Adam mu sledita in dogajanje pogosto stopnjujeta, a vzgoja ni tek na 100 metrov. Vzgoja je maraton, torej peklensko, težavno, nemogoče in večkrat pomisliš, da bi dvignil roke in obupal, ampak ne …

Zunaj čakajo krdela sestradanih volkov, a jim jaz svojih otrok ne bom poslal v ovčji koži.   

Kolumna je objavljena v reviji Naša žena, maja 2014.