Starševstvo v prvi vrsti pomeni skrb za otroke - za njihovo duhovno bogastvo, za njihovo predmetno preskrbljenost in predvsem za njihovo varnost. Pri dojenčku nas skrbi, da se ne zaduši in ga doleti “smrt v posteljici”, nato začnejo v usta tlačiti vse mogoče, prav neverjetno privlačne so jim električne naprave in vtičnice, ko začnejo hoditi in se vzpenjati ter tudi padati so vsi robovi veliko ostrejši, mika jih voda in še bi lahko našteval.
 |
| O varnosti tako in drugače |
Pri nas doma smo v treh različnih fazah … Taras kot najstarejši seveda želi biti samostojen - želi si ostajati sam doma, želi hoditi sam v šolo in domov, imeti svoje ključe in svoj mobilni telefon, želi imeti tudi svoj denar in ga po svoje zapravljati. Vse lepo in prav, če ne bi bil na trenutke tako svojeglav in brezbrižen! Vita pri štirih letih vse bolj prekipeva od samozavesti, sploh ker s hitrimi koraki v marsičem dohiteva ali celo prehiteva svojega starejšega brata - trudi se s pisanjem prvih črk, je neverjetna v interpretaciji pravljic in pesmic, gibalno neverjetna, … No, Adam pa je v obdobju, ki je za starše zagotovo najbolj naporen. Še dobro, da je tretji in ne prvi otrok! Pogumno zleze na karkoli (mizo, stopnice, delovni pult, gugalnik!), skače s česarkoli, po celem stanovanju teka z metlo ali sesalcem, se steguje za kozarci, skodelicami, jedilnim priborom, vročimi lonci, odpira omare in predale, prevrača stole, vleče knjige in uničuje igrače starejših dveh. On bi vse, kar počneta starejša dva in za veliko stvari tudi ve, da ne bi smel, ampak … prepovedano je vedno najslajše.
In tako smo se nek večer z Vito in Tarasom (Adam je samo poslušal in mino žulil svoj kos kruha z maslom) začeli pogovarjati o spolnosti, kmalu smo prešli do spolnih zlorab, pedofilije, ugrabitev, vlomov in ropov … Pogovoru sta bolj ali manj botrovala dva dogodka - tašči in tastu so sredi belega dne vlomili v stanovanje, v Ljubljani pa so obsodili pedofila, ki se je potikal okoli osnovnih šol in fotografiral otroke.
In to ravno v času, ko sva s Heleno začela resno premišljevati, da je pa zdaj res že čas, ko bi Taras lahko začel hoditi sam domov iz šole. In kot da te ne skrbi dovolj, da bi bil le za hip nepreviden na cesti ali pa bi ga za lahko tarčo izbrali kakšni starejši učenci, da o nepredvidljivih klošarjih, ki “taborijo” pred bližnjo trgovino, niti ne govorim. Pa sem ga vprašal, kaj bi storil, če bi se ob njem zaustavil neznan avto in bi ga voznik povabil na vožnjo. Odločno je rekel, da bi ga zavrnil in šel naprej. “Kaj pa, če bi rekel, da naju pozna z mami in da sva mu midva naročila, naj te odpelje domov?” “Če ga jaz ne poznam in mi vidva nič ne bi rekla, bi šel kar naprej.” “Kaj pa, če bi ti ponudil kakšno ogromno čokolado ali pa bi ti recimo rekel, da greš lahko tudi k njemu domov počakat, tam pa boš lahko ves čas igral igrice in gledal risanke?” Tu je Taras že na debelo požrl slino, a sem vztrajal “In če ti recimo tak moški v nekem super avtu, recimo BMWju (njegova trenutno najljubša avtomobilska znamka) skozi okno pomaha s PSP-jem in ti reče, da bo tvoj, če greš z njim?” Taras je prebledel, a naslednji trenutek vseeno pohitel in rekel, da še vedno ne bi šel z njim. Ampak videl sem dvom in zaskrbelo me je. “In ti bi šel z njim, ker si tako zelo želiš imeti PSP in mogoče ti gospod ne bi nič hotel, mogoče pa bi ti počel kaj grdega … in na koncu bi ti rekel, da doma tega ne smeš povedati, ker ti midva ne bova verjela, poleg tega pa te bova kaznovala in ne boš smel več nikoli k njemu in se zabavati.”
Tisti del o početju grdih stvari in kaj pomeni zloraba, je sicer pri obeh poskrbel za veliko smeha, saj so se jima otroško opisani prepovedani dotiki zdeli smešni, a vseeno upam, da sta razumela vsaj toliko, da karkoli od opisanega z njima ne sme početi nihče. Toliko vendarle vem o pedofilih (ker sem imel tudi sam izkušnjo v otroštvu z enim) in vem, da so res namazani z vsemi “žavbami” in da znajo odlično prebrati otroka, mu popihati na dušo in ponuditi ravno pravo stvar, da otroka vendarle prepričajo. Morda ne danes, morda ne jutri in čez en teden, a če bodo dovolj vztrajni, otrok pa - malce seveda v dilemi; morda neprijetnega dogodka ne bi želel nikomur zaupati in ne bi vedel, kako pravilno odreagirati … nikoli ne vemo. Ne želimo si izvedeti.
Nekdaj je bila to Amerika, kot še marsikaj drugega … a očitno so s popularnimi blagovnimi znamkami, globalizacijo in “blagostanjem” iz one strani Atlantika prišle tudi vse druge stvari - ustrahovanje, pretepanje, izsiljevanja, ropi, orožje in droge že v osnovnošolskih klopeh, pa pedofilija in vse mogoče zlorabe.
Svet pokvarjenih igrač o katerem je pred dvema desetletjema pel naš glasbenik, je postal tudi naš svet - svet, v katerem nas starše MORA skrbeti za otroke. In nam tako nalaga še večjo odgovornost, da jih vzgojimo v normalne posameznike, ki bodo ločili med PRAV in NAROBE.
Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, aprila 2014.
Ni komentarjev:
Objavite komentar