Vse bolj mi postaja jasno, da v ženskem razumevanju časa stavek "Saj bom hitro!" ne obstaja oz. se začne pri eni uri. Samo Ines pokličem in nekaj vprašam ... na eno kavico skočim ... samo še nohte si nalakiram ... samo za ene čevlje grem pogledat ...
Ena mojih največjih napak je točnost. Ja, napak, ker sem sam točen in točnost zahtevam in pričakujem tudi od drugih. Na sestanke in še kam se tako potrudim priti ne le točno, ampak vsaj kakšno minuto prej, v izogib težavam v prometu, iskanjem lokacije in parkirišča se pač odpravim na pot pravi čas. In seveda takrat, ko se mi ne mudi, vse najdem takoj in sem potem konkretno prezgoden in včasih celo koga prehitim, kar pa seveda ni prav nič lepo. Moji dragi gre ta točnost pošteno na živce (nekoč sem jo na zmenku čakal poldrugo uro in bi vendarle moral slutiti, kaj me čaka v skupni prihodnosti), še bolj pa moja živčnost in neprestano pogledovanje na uro, ker se mi mudi. Kar zgleda tako nekako ... dogodek se začne ob osmih zvečer in jaz bi šel od doma dvajset čez sedem. Prikima in reče, da prej kot dvajset do osmih ni treba nikamor. Jaz sem deset čez sedem pripravljen in čakam pri vratih, ko si ona nanaša ličila ali izbira obleko. Ličila se morajo ujemati s frizuro, ta z obleko, nakitom in njegovim visočanstvom čevlji, jaz pa moram seveda vse pohvaliti. Biti pri tem ravno prav prepričljiv, ne zdolgočasen ali nestrpen. S tem namreč zasejem dvom, postopek se ponovi in čas beži! Recimo, da je pet čez pol, ko mene že malo razganja (in postajam zoprn), načeloma je pripravljena na odhod, ko mora še lulat in če pride mimo gospod Murphy, si bo strgala žabe, zlomila noht ipd. Dvajset do sva na vratih, ko me premeri in reče "Pa menda ne boš šel tak od doma?!" Pol ure me je gledala, opazovala, a ni rekla besede!!! Pet minut kasneje se odpraviva, seveda ne gre nič po načrtu - rdeči val, polno parkirišče, napačna lokacija, vrsta pred garderobo, ... zamudiva vsaj petnajst minut, a sva še vedno med prvimi. Pa nikakor edina, ki se grdo gledata, ker se je nekomu mudilo, drugemu pa ne. Ženska intuicija tokrat (sicer) zmaga, ker če bi šel nekam sam, bi najbrž zamudil začetek.
Moški imamo na splošno manj težav in posledično več časa. Po oblačila si greš, ko imajo stara luknje ali so ti preprosto premajhna. Greš v trgovino, poiščeš všečen izdelek in izbereš tri kose. En predolg/prekratek, en preširok/preozek in tretji ponavadi ravno pravi. Sicer greš ven in glede na pomerjeno poiščeš pravo številko. Petnajst minut. Blagajna in domov. Enako velja za čevlje, kozmetiko in vse ostalo. Greš in kupiš. Vzorci, barve, kroji, ujemanje, kdo od prijateljev ima enako ... to je nepomembno.
Tako kot je nepomembno, ko srečaš starega znanca v mestu in morata na pijačo ... "Kje je najbližje, a poznaš ta lokal, a imajo dobro pivo?". In spijemo prvo pivo in se zmenimo vse za nazaj in ob drugem pivu naredimo načrt za revolucijo, ki bo spremenila svet in ob tretje... ne, tretjega piva ne spijemo, ker je že nevarno - ali bomo z revolucijo začeli ali pa postali tako filozofski, da ni za nikamor. Moški se pač ne srečamo na ulici in začnemo pogovora z "Joj, sem zadnjič prebral, da je tukaj blizu super lokal in mi ga je tudi Marko priporočil, ampak kje točno pa je, a si ti kaj bolj domač, upam, da ne rabiš rezervacije in samo upam, da ne bo ta in ta prav zdaj notri, ker se mi pa res ne da pogovarjat z njim", kar po petnajstih minuta iskanja, lociranja z mobiteli in klicanja Marka in še petih drugih prijateljev in znancev pripelje do "Koliko je že ura, moram pa kar iti, pa sem res upal, da nama bo zneslo, ampak bova pa drugič kakšno rekla ..." Drugič, tretjič in vsakič bo ista zgodba, dokler enkrat naslednjič takemu človeku kar sredi ulice ne nameniš tistih pet puhlih fraz. In greš naprej po svoji poti, pa ga kljub vsemu ne začneš opravljati, še preden izgine za prvim vogalom!
Tako pač je, čas ni na naši strani. In tako kot moja draga po vsakem shopping izletu najprej sliši "Ja, kje si pa hodila tako dolgo? In to za ene čevlje???", tudi jaz zvečer še vedno prevečkrat slišim "A že? Tako hitro?". Nekaj bo na tistem Marsu in Veneri ...
Objavljeno v reviji Eva, marca 2013
Ni komentarjev:
Objavite komentar