Besedo ima očka: kako nas leta zaznamujejo?

Oče je pred kratkim dopolnil šestdeset let, mama jih bo naslednje leto, oba sta upokojena in večina njunih občasnih zdravstvenih težav postaja kroničnih. Brat je lani dopolnil štirideset let in kar nenadoma me je prešinila misel - sem postal kar tako, čez noč, star?

Vitin prvi rojstni dan

Do nedavnega nisem nikoli razmišljal o sebi kot starem. Imam tri otroke oziroma družino, imam službo, še vedno rad poslušam rock glasbo in to na glas, dvema tetovažama bi rad dodal vsaj še eno, ampak po drugi strani ... tolerančni prag je vsako leto nižji, las vse manj, obstoječi pa vse hitreje sivijo, kosti sumljivo pokajo in mlajši me vse pogosteje vikajo in naslavljajo z gospod. Mlajši, mlajši od trideset! In ja, tam okoli 25. leta ni bila nobena težava iti zvečer ven, nekaj spiti, uživati na koncertu, priti sredi noči domov, spati par (včasih dobesedno) ur in priti zjutraj točno v službo. Nekajkrat na teden! Zdaj grem na izbrane koncerte, ki se pred deseto ponavadi ne začnejo, pridem tja 15 minut pred začetkom in kmalu po zaključku odidem.

Odkrito priznam, da se mi ljudje med tridesetim in štiridesetim niso zdeli nikoli stari. Nanje sem gledal kot na izkušene, zrele, ki vedo, česa si v življenju želijo in imajo življenje urejeno. Tako stereotipno - stanovanje, služba, družina, otroci (ali ne) in pripadnost nekemu življenjskemu slogu. Na svoje "vrstnike" še danes gledam enako in sodim med tiste, ki se jim trideset let ni zdela posebna prelomnica. Štirideset let? Najbrž bi me skrbelo, ampak doma bom imel trinajstletnika, desetletnico in sedemletnika, torej tri osnovnošolce. Dve leti bomo imeli odplačan kredit za stanovanje, kar pomeni, da bomo živeli na svojem in seveda upam, da bova oba s Heleno v varnih službah, da nam ne bo treba gledati na vsak evro. Gledam (pre)daleč v prihodnost? Morda, ampak mislim, da je to vsekakor nujno potrebno.

Vitin tretji rojstni dan

Ne razumem in hkrati občudujem ljudi, ki se za prvega otroka odločijo pri 35. ali celo kasneje. Stari bodo 50 let in doma bodo imeli najstnika. Najverjetneje bodo šli proti sedemdesetim, ko bodo dobili vnuke, če sploh. Adam bo star 17 let, ko jih bom imel jaz 50, kar se mi zdi sprejemljivo, sploh, ker jih bo imel Taras takrat 23 in Vita 20. Sam sem bil obupen najstnik in moja starša takrat nista imela niti 50 let, pa jima je bilo vse prej kot lahko.

In prav zato še toliko težje razumem tiste, ki se za prvega otroka zavestno odločijo med 35. in recimo 40. letom. V to skupino nikakor ne prištevam tistih, ki otrok prej niso mogli imeti. Poznam jih kar nekaj in čeprav vidim, da jim ni najlažje, imajo svoje otroke (pogosto edince) neizmerno radi in nanje upravičeno gledajo kot na darilo. Mnogo težav preprosto spregledajo, ker jim prej z njimi ni bilo prizanešeno in preprosto uživajo. Ampak mmogo bolj me presenetijo tisti, ki dosežejo npr. nek karierni nivo, so stari 35+ in bi imeli otroka. Zato, ker ga je pač treba imeti, da bo slika, ki jo kažejo navzven, popolna.

Pa ni. Tempo življenja je dandanes res tak, da imamo časa vse manj. Žal nas je tempo prisilil v to, da o otrocih večina pred dopolnjenim tridesetim letom sploh ne razmišlja. Država ne pomaga, stanovanj ni, služb še manj, vemo, kako je z vrtci ... Na delovnem mestu smo do štirih ali dlje in žal komaj najdemo čas zase, kje šele za otroka. Sam se imam za izredno srečnega, da imam pri 33. tri otroke in kolikor je trenutno možno, urejene pogoje za "normalno" življenje. Se pa bojim, kakšna bo generacija naših otrok, ko enkrat odraste. Časi so se drastično spremenili. Moja mami jih ni imela osemnajst, ko je rodila brata in moja tašča recimo niti šestnajst, ko je rodila Heleno. Pa tedaj to niso bili tako osamljeni primeri. Danes tega skoraj ni! Tedaj pa ni bilo težav s stanovanji, s službami, pojem socialne države ni bil le pojem in otroci so odrasli v samostojne posameznike. Naju so mnogi znanci gledali čudno, ko sva se, tedaj stara 26 let, odločila za prvega otroka. Tako zgodaj? Še bolj čudno so naju seveda gledali, ko sva se po drugem odločila še za tretjega. V teh časih, sta nora?

A se mi zdi, da so tovrstne krize vedno poskrbele za eksplozijo rojstev. V takih časih se najbrž najbolje prepričaš, če je človek, s katerim si se odločil preživeti življenje, pravi ali ne. Marsikaj nas zaznamuje, preizkušnje težkih časov, ki so pred nami, nas bodo tudi. A resnično upam, da bo čez nekaj let bolje (za vse) in da se bodo otroci svojih prvih let spominjali kot let, ko smo skupaj preživeli veliko časa, se imeli lepo in nam ni nič manjkalo.

In če sem bil tokrat v pisanju malo manj osredotočen na dogodivščine, ki smo jih prestajali zadnji mesec, še zaključna misel, povezana s stvarmi, ki nas zaznamujejo. Rojstvo se mi za otroka nikoli ni zdelo posebej travmatičen dogodek, ki bi si ga otrok zapomnil ... kako le? A ne boste verjeli, Taras in Vita noč pred rojstnim dnem vedno spita zelo slabo - premetavata se, prebujata, včasih kličeta, zgodi se kakšna nesreča ... ali je morda mogoče, da se nekje globoko v podzavesti spominjata, da se je te noči vse skupaj začelo? Nenavadna, nepričakovana vožnja, imenovana Življenje.

Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, maja 2013.