Besedo ima očka: kako pomembni so dediji?

dedi Lado s svojim šopkom 

Pred časom sem pisal o babicah in njihovi pomembnosti, pa sem nehvaležno dedke kar izpustil. Morda ali pa najbrž zato, ker sem bil tudi sam vedno bolj povezan z babicama kot pa z dedkoma, poleg tega sva tudi z očetom tesnejši in bolj iskren stik navezala šele v zadnjih petnajstih letih. Sliši se ogromno, a sva v teh petnajstih letih za najin odnos naredila veliko več kot prej v osemnajstih, ko naj bi bila vez med otrokom in staršem vseeno močnejša.

Priznam, da se sam tudi zato, ker sem pogrešal več očetove prisotnosti v zgodnjih letih, sam trudim z otroci preživeti čim več časa. Žal pa se mi na trenutke zdi, da se zgodovina ponavlja - očeta ni bilo doma, ker je delal. Delal je zato, da smo lahko živeli stopničko nad normalnim življenjem. Delal je, dokler se mu ni zgodila huda nesreča in smo mesece trepetali, ali bo z njim vse v redu ali bo invalid. Na srečo, je bilo in je z njim vse v redu. Tudi sam delam veliko - trudim se ne delati popoldan, ampak zvečer, kar pomeni, da (pre)malo spim, da sem zjutraj včasih malo bolj siten in da vsi pritiski, nespečnost in še kaj botrujejo k temu, da oslabi moj imunski sistem in da zbolim. In ko sem nedolgo nazaj tako dva dni popolnoma nemočen postaval po stanovanju in se otrokom nisem hotel niti približat, da se ne bi okužili, sem se zavedel, kaj je in kaj ni tako zelo pomembno. In seveda se še kako dobro spominjam dogodka izpred pet let, ko je bilo doma in v službi precej stresno, pritiski z vseh strani neverjetni in mi je srce dalo vedeti, da tega ne bo prenašalo. Takih pretresov si človek ne želi ...

dedi Lado z edino vnukinjo

Malokateri dedi se bo spravil menjat plenice ali hranit otroka po steklenički, kar pa ne pomeni, da so nepomembni. Daleč od tega. Ponavadi je tako, da bo otrok najboljše zaspal v dedijevem naročju. Dediji imajo očala, brke, fine ure ali kaj drugega svetlečega, kar malčke zanima in zaposli. In ko otroci zrastejo, so dediji ponavadi neusahljiv vir zgodb (otroci sploh obožujejo tiste, ki govorijo o kakšnem trapastem dogodku, v katerem sta imela glavno vlogo oči ali mami!), šal in tiste osebe, ki so vedno pripravljene na igro. Kakršnokoli igro, tudi izmislijo si jo lahko! Poleg tega so neverjetno prilagodljivi, kar otroci hitro izkoristijo in vodo speljejo na svoj mlin.

To nas seveda potem pripelje do druge težave, kjer so dediji ponavadi otrokom zelo ljubi, nam staršem pa malo manj. To pa je potuha. Včasih kar z velikim P. Naši starši so seveda sami že pozabili, kako zelo so se jezili, kadar so nam dajali babice in dedki, pa tete in strici potuho. Sam se spomnim kar nekaj dogodkov, ko sem od koga dobil potuho, pa je iz vsega skupaj nastal kakšen grozen prepir ali spor (zelo konkreten je recimo poskrbel za skoraj dvajsetletno tišino med bratom in sestro!). Potuha ni tako zelo problematična, kadar so otroci na počitnicah in tam veljajo drugačna pravila, tako da o potuhi kot taki težko govorimo. Starši imamo potem težavo otroke spraviti nazaj v red, ko se s počitnic vrnejo. Druga zgodba je, ko potuho dobijo doma - starši takrat izgubimo bitko in pogosto tudi vojno, saj mi z otrokom ne bomo preživeli le še eno uro, ampak morda celo popoldne in večer, ko bo otrok mislil, da lahko počne vse, ker smo mi v določenem trenutku dneva izgubili avtoriteto.  

Slapšakovi trije - na levi moj brat, v sredini oče in desno
moja malenkost

Oba dedija sta nekaj posebnega ... dedi Drago bo kaj hitro izklopil televizijo in peljal otroke na igrišče. Tarasa na nogometno ali pač le na travnik, Vito na gugalnice in tobogane in ko zaključijo, skoraj zagotovo še na sladoled. Ja, včasih pozabi, da mora imeti otrok s seboj čepico, kakšno plastenko vode in je potem tako kot otroka slep in gluh za vse, kar se dogaja. Moj oče, torej dedi Lado, je malce drugačen ... ravno tako se zna prepustiti igri in uživati z malčki, a ima še nekaj, kar pa res mislim, da ima le malokateri dedi. Premore namreč neverjetno voljo in izreden (naraven) talent, da ustvarja mojstrovine. Iz nič. In če se odloči nekaj izpeljat in naredit, tako pač bo. Ta zdrava trma in vztrajnost ga ženeta naprej in dokler bo vedno iskal in našel nove izzive, mu ne bo hudega. Tako je v preteklih letih za otroke ustvaril malo igrišče, simpatično hišico s kuhinjo, pa pravo hišico na drevesu, peskovnik, ob vsem tem pa je čudovito urejal skalnjake in cvetlične gredice ter okolico, poskrbel tudi za veliko jedilnico in še kaj.

Ampak, če pustim vse to ob strani, kaj je tisto, kar res odlikuje dedke (in babice, pa še koga?). Zavedanje, da jih lahko pokličeš kadarkoli, od koderkoli in s kakršnokoli težavo, pa bodo spustili iz rok vse ostalo in prišli pomagat po najboljših možnih močeh. In to preprosto zato, ker imajo v prvi vrsti radi nas in seveda imajo radi naše otroke. Karkoli več od njih ne smemo pričakovati, jim pa tudi zato (predvsem pa ZATO, ker imamo tudi mi njih neizmerno radi) pri kakšni stvari pogledamo čez prste, pa čeprav smo v prvem hipu nanje zelo jezni. Ja, v bistvu med njimi in našimi najmlajšimi ni velikih razlik - najrajši na svetu jih imamo in zanje bi pač naredili vse.  


Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, maja 2013.