Ampak šlo je za občudovanje staršev, ki sta se znašla pred najtežjo preizkušnjo slehernega starša - odločati sta morali o življenju in smrti svojega prvorojenca. Nekaj, kar ne bi smel izkusiti noben starš. Nikoli! Ves čas, vsi prihodki in prihranki, vse sta podredila skrbi za sina. Zdravniki so jima večkrat med vrsticami namignili, da ga nima smisla ohranjati pri življenju, saj ne bo dolgo ... a sta se borila in upala, boril se je vrstnik moje Vite in takorekoč njen prvi prijatelj ...
In ko je zatajila uradna medicina (ki je zatajila že na začetku!), sta se starša obrnila k alternativnim metodam. V takih trenutkih poskusiš vse, vsaka minimalna izboljšava je silen utrinek v črnini, a žal le utrinek ...
Po treh letih neusmiljenega boja, ko je bilo družini prihranjenega bore malo, je včeraj življenje malega fanta ugasnilo. V boga (kakršnegakoli) nisem nikoli verjel ... in ne, staršem ne bo lažje - izgubili so otroka. Nikoli več jim ne bo lahko.
KAJ SE ZGODI, ČE SE ODVEŽE POPEK IN SE RAZTRESEJO VSE ZVEZDE Z NEBA?
Kaj pa mu je zdaj, kakšne blodnje pa so to, se boste vprašali? Taras me je nedolgo nazaj vprašal, ali je mogoče, da se človeku odveže popek in kaj se potem zgodi. Pa sem se spomnil na svojega dolgoletnega prijatelja Klemna, ki mu je to svojčas predstavljalo največjo skrb - kaj se zgodi? Ali skozi popek iz nas odteče življenje? Tako, kot sem pred poldrugim desetletjem tolažil Klemna, da se to pač ne more zgoditi, sem enako potolažil tudi Tarasa. Veliko težje vprašanje, ki sem ga iz Tarasovih ust že slišal je, zakaj zvezde nikoli ne padejo z neba … no, vesolje pa je tema, o kateri se da debatirati in na katero vseh odgovorov nimajo niti znanstveniki. Momljal sem nekaj o gravitaciji, pa utrinkih in na koncu pošteno priznal, da ne vem. Ne, nisem mu rekel, da so na nebo privezane, ker je to laž!
In zakaj tak naslov? Ste kdaj premišljevali, če ima morda tudi naše osončje svoj popek in kaj bi se zgodilo, če bi se odvezal ta popek? Bi nas vse posrkala neustavljiva moč črne luknje ali bi se na nas usule zvezde z neba? Vesolje je krivično, kar vprašajte dinozavre, če kje kakšnega srečate. Starši (in sveži zaljubljenci) radi trdimo, da imamo nekoga tako radi, da smo pripravljeni zanj/-o umreti. A govoriti je lahko! Ponavadi nismo nikoli postavljeni pred to preizkušnjo, da bi morali za nekoga umreti ali da bi morali nekoga ubiti (joj, kako krut je ta izraz!) in tako dokazati svojo ljubezen. In prav je tako! Noben starš ne bi smel pokopati svojega otroka in mislim, da nihče od nas ne bi smel biti postavljen v vlogo, da odločaš o otrokovem življenju. V zadnjih mesecih smo brali veliko pretresljivih zgodb - ugrabljeni, skriti in “žrtvovani” otroci. Starši otroke izkoriščajo kot talce, jih zlorabijo kot “orožje” v boju proti nekdaj ljubljeni osebi in prevečkrat iz lastne nemoči kaznujejo (v najslabšem primeru ubijejo) sad svojega telesa. Zakaj? Zakaj tolikšna sebičnost in zmotno prepričanje, da lahko v obdobju lastne nemoči lahko odločamo o otrokovem življenju? Seveda ne iz ljubezni do otroka, temveč ponavadi iz sovraštva ali jeze do samega sebe, partnerja ali pač življenja samega. Sodi in kaznuj sebe!
Kako krivično je lahko vesolje, svet in življenje, iz dneva v dan spoznava družinska prijateljica. Prvega sina je povila mesec dni pred Vito in z njim uživala kot uživa vsaka mati s svojim prvorojencem in nasploh otrokom. Užitek ju je bilo gledati z Vito, kako sta šla vzporedno v razvoju - radovedno sta dvigovala glavici in z velikimi očmi požirala svet okoli njiju, se začela plaziti in raziskovati, tipati in okušati … In potem se je lani na neki točki ustavilo - brez opozorila, brez napovedi. Fantič je imel sicer že prej nekaj težav, ki pa jih imajo mnogi dojenčki, a to kar se dogaja z njim v zadnjih mesecih, je preprosto neopisljivo. Pri letu in pol ima manj kot deset kilogramov, ne more samostojno jesti niti piti, sedeti ali se plaziti, ne govori in celo spi zelo težko. Nekoč živahni fantič, ki je s kot lešnik velikimi očmi srkal raznolikost sveta, zdaj nemočno vegetira. V zadnjih tednih so se sicer začeli kazati drobci napredka, ki obetajo, da bo z njim nekega dne vse v redu, ampak ti dnevi so najbrž še zelo daleč. Nihče ne ve, nihče si ne upa napovedati. Težko je opisati, kako hudo je to za njegova starša, sorodnike in prijatelje, ki si tako zelo želimo pomagati, pa ne moremo. Za starša je bolezen prišla še toliko bolj nepričakovano, saj sta se vzporedno z razvojem bolezni, za katero si konec lanskega leta ni nihče predstavljal, da se bo razvila v nekaj tako okrutnega, veselila drugega dojenčka. Deklica je pred kratkim prišla na svet, a morda ne bo nikoli vedela, kako je, če imaš starejšega brata, ki ti poje pesmice, te boža, poljublja, prime za roko in odpelje na sprehod, te nerodno hrani in te uči vseh nedolžnih traparij.
Kaj se je zgodilo, zakaj se je vesolje tako grdo maščevalo? Odgovora na to vprašanje ne poznajo zdravniki, specialisti, alternativni zdravilci in seveda ga ne poznam niti jaz. Možnih razlag je najbrž tisoč in žal se mi zdi, da naši zdravniki prevečkrat igrajo televizijski lik dr. Housea in razvijajo teorije, preizkušajo, se motijo, pa spet poskušajo in tako v nedogled. Igrajo se z življenjem! Tujim, seveda. Starša opazujeta - sprva nemo in zaupljiva, z vsako naslednjo napačno potezo je zaupanja vse manj, kriki pa so vse glasnejši. Starš si in svojega otroka ljubiš bolj kot karkoli na svetu. In če je Nick Cave rekel, da nekoga najbolj ljubiš takrat, ko si ga pripravljen ubiti … Najbrž ni bil daleč od resnice!
Prijateljica je bila že nekajkrat na skrajnem robu obupa. Ali je vredno živeti? Ali se je vredno boriti? Za otroka, za katerega je celo zdravnik namignil, da drugega rojstnega dne najbrž ne bo dočakal. Življenje = životarjenje. Smrt = odrešitev? Kaj bi storili vi? Pomislite kot starši! Ne bi, kajne? Jaz tudi ne, pa čeprav mi moja racionalna plat daje vedeti, da bi bilo tisto drugo (morda) najboljše. Najboljše za koga in zakaj? V življenju se je najlažje predati, ampak če bi bilo temu tako, bi najbrž še vedno hodili po vseh štirih in živeli v votlinah. Starši smo borci in za otroke smo pripravljeni stresti zvezde z neba, tega ne storimo. Borimo se do zadnjega atoma moči, borimo se še naprej in če ne bo šlo drugače, bomo tudi umrli med trudom, da bomo pomagali našim otrokom. Ne želite pa si, da bi morali kdaj odločati o življenju in smrti lastnega otroka. Jaz bi rajši videl, da se mi takoj zdaj odveže popek!
Ni komentarjev:
Objavite komentar