Otroci in večjezičnost

Rek “več znaš, več veljaš” že mnogo let velja še za kako resničnega, pri čemer mnogi to razumejo kot potreba po širokem znanju različnih veščin, ne pa tudi po čim širšem znanju določene veščine. Mehanik lahko poleg avtov popravlja še motorje in menja gume, kirurg pa je težko še pediater in zobozdravnik. A ker časi niso rožnati in se vedno več ljudi ozira za delom v tujini, postaja (spet) vse pomembnejše znanje tujih jezikov. Več jih znaš, več veljaš. Z nabiranjem znanja pa je potrebno že pri najmlajših in v prav posebni, takorekoč naravni prednosti so tisti otroci, ki prihajajo iz večjezičnih družin.

Večjezičnost nekoč in danes

V letih, odkar se je Slovenija osamosvojila in počasi padajo meje, se je dojemanje večjezičnosti močno spremenilo. Nekdaj so bile večjezične družine, kjer se je poleg slovenščine doma govorilo še srbsko ali hrvaško in tudi makedonsko. Tudi v šoli smo se otroci najprej učili srbohrvaščine in šele kasneje angleščine. Tako kot zdaj se je na počitnice hodilo predvsem na Hrvaško in sporazumevanje je teklo brez večjih težav. Dandanes se mi velikokrat zgodi, da imam največ težav s sporazumevanjem v Sloveniji - zastrašujoče je, kako vse manj ljudi govori slovensko in predvsem, kako imajo otroci vse več težav s komunikacijo že v vrtcu in kasneje tudi v šoli.

Visok davek 21. stoletja (berite: kriza, ki ljudi prisili v iskanje priložnosti drugje) in po drugi strani tudi neomejene možnosti komuniciranja so poskrbele, da je v Sloveniji vedno več ljudi iz Albanije, Kosova, Romunije, afriških držav, Indije, Tajske, sovjetskih držav, … Ljubljanske ulice postajajo pravi večjezični konglomerati, enako pa velja tudi za družine.

Naravno učenje tujega jezika že od maminega trebuha dalje

Otroci iz večjezičnih družin so seveda pri osvajanju znanja tujega jezika v veliki prednosti. Pouk se začne že v maternici, kjer seveda slišijo oba jezika - tako skozi pogovor, kot tudi skozi pesmice in pravljice. Izobraževanje in srkanje znanja se seveda nadaljuje tudi kasneje - znanstveno je dokazano, da so otroci najbolj vodljivi in učljivi v prvih šestih letih življenja, ko jih lahko naučimo takorekoč vsega.

Otroci tako govorijo slovensko z enim staršem in z drugim staršem njegov/njen materin jezik. In tako kot se otrok uči tujega jezika s pomočjo tujegovorečega starša, se hkrati ta isti starš uči slovenskega jezika. Prav neverjetno pa je opazovati, s kakšno lahkoto se otroci učijo, govorijo in kasneje tudi berejo ter v trenutku preklapljajo med jeziki. Zdaj slovenščina, naslednji hip je to lahko ruščina, francoščina, nizozemščina, slovaščina, nemščina, angleščina, …

Pri vsem tem je seveda pomembno, da otroci (in tudi starši) obvladajo tudi jezik države, v kateri živijo, starši pa so tako pogosto tudi pred dilemo, kater jezik naj bo glavni doma. Dilema je toliko večja, če gre za družino, kjer oba starša prihajata iz druge države in imata tudi sama težave pri govorjenju jezika države, v kateri živijo. Takrat se potem največkrat doma uporablja materni jezik, imajo pa otroci pogosto težave pri medvrstniški komunikaciji.   

Kako otroka učiti tujega jezika?

Otroci so v svoji naravi zelo radovedni in v kolikor bo v njihovi okolici nekdo govoril tuj jezik, jh bo zanimalo več. Veliko bo odnesel že tako, da se bo z otrokom, ki tuj jezik obvlada, družil in igral. Na ta način bo spoznal besede in izraze za igrače, stvari, predmete in pojme, ki jih vsak dan opaža. Za naslednje korake nam je seveda lahko v pomoč internet, televizija, ki v zadnjih letih ponuja pester nabor programov (tudi otroških) v različnih “svetovnih” jezikih, literatura (pri starših otroka si recimo sposodimo kakšno dobro znano pravljico v tujem jeziku) in nenazadnje jezikovni tečaji. Te tečaje pogosto vodijo kar starši (ali pa njihovi znanci) otroka, s katerimi delamo prve korake in tu gre za (mlajšim) otrokom prilagojene tečaje, ki potekajo predvsem skozi igro in s pomočjo katerih se otroci “utapljajo” v čudovitih globinah tujega jezika.

Veliko bo pomagalo, če bomo plašnice odvrgli tudi starši in se z njimi učili tudi mi ter jim za nameček odprli še vrata v tujo kulturo, jih poučili o navadah, prehrani, ljudski glasbi in plesu, saj bodo otroci na ta način spoznali ne le jezik, temveč državo in kulturo.  

Večjezična prihodnost

Mnoge starše še vedno čudi ideja ministrstva, da bi v prvi triletki osnovne šole ukinili učenje prvega tujega jezika, a po drugi strani mnoge šole (in tudi vrtci) že ponujajo začetne tečaje učenja nemščine, španščine, nekateri celo arabščine in kitajščine.

Pri teh bolj kompleksnih jezikih poleg govorjenja in razumevanja je treba v obzir vzeti še branje in poznavanje specifičnih črk. Otrokom, ki kakšen tuj jezik že znajo, bo zagotovo veliko lažje učenje še kakšnega (ali več) tujih jezikov in v najboljšem primeru lahko tak otrok že do konca osnovne šole govori in razume tri tuje jezike.

Učenje tujega jezika je za otroka lahko naraven proces komunikacije z enim od staršev, v prvih letih je zagotovo igra in kasneje postane celostno izobraževanje, ki pogosto ne vključuje le učenja jezika. In čeprav jezikovni tečaji, k obiskovanju katerih je otrok lahko primoran v kasnejših letih; lahko zelo dragi in časovno obvezujoči, je znanje vsakega tujega jezika imentina naložba v otrokovo prihodnost.

Mnenje strokovnjaka (odgovarja Sandra Sešek Brajko, direktorica dvojezičnega vrtca Moje sanje)

Prednosti in slabosti zgodnjega učenja tujih jezikov?

Zgodnje učenje tujih jezikov je nedvomno prednost, saj dvojezična vzgoja lahko otroku ponudi bogato, stimulativno okolje. Ključna v tem pogledu so predvsem predšolska leta, v katerih otrok sočasno osvaja dva jezika, seveda s tempom, prilagojenem njegovemu razvoju. V zgodnjem otroštvu otroci vsrkavajo spodbude iz okolja brez posebnega napora, skozi vsakdan, druženje, igro. Ko se otroci zavedajo, da obstaja več kot ena beseda za vsako stvar, ter razločijo tudi različne pomenske odtenke, se njihov um raztegne v nove dimenzije. To daje otrokom večjo možgansko prožnost in ustvarjalnost, saj jim ponudi dve okni skozi kateri gledajo na svet.

Ko govorimo o strokovnem, pravilno vodenem in celostnem pristopu k učenju tujih jezikov, slabosti zgodnjega učenja jezikov pravzaprav lahko izključimo. Slednjim se izognemo tako, da otroku postavimo jasna pravila, da učenje tujega jezika ne predstavimo kot »prisilo« ter da s preudarno kombinacijo učnega programa ustvarimo okolje, v katerem otrok uživa, se zabava, raziskuje, krati pa se uči stvari, ki mu koristijo.

Kako se lotiti učenja tujih jezikov z otrokom, če ga sami ne znamo?

Učimo se skupaj z otrokom. Če je učenje jezika prilagojeno razumevanju otroka, naj nas ne bo strah prevzeti vloge »učenca« in nadgraditi svojega znanja. Starost pri učenju jezika ni nobena ovira, čeprav je učenje v zgodnjih letih veliko bolj intuitivno in zahteva manj miselnega »napora«. Otroka veliko sprašujmo, spodbujajmo in tudi pohvalimo.

Kdaj priporočate začetek učenja tujega jezika (v primeru enojezične družine) in na kakšen način?

Pri učenju tujih jezikov bi lahko rekli – čim prej, tem bolje. Učenje jezika v predšolski dobi je samo en vidik razvoja malčkov. Otroka je potrebno obravnavati kot celoto. Iz izkušenj na podlagi večletnega z dela z vrtčevskimi otroci, lahko rečemo, da pri učenju tujega jezika dosegamo najboljše rezultate, če istočasno spodbujamo otrokov fizični, čustveni, inteligenčni, družbeni in socialni razvoj.

Ali je za otroka lažje, da se uči “sorodnih” jezikov ali da se preprosto loti jezika, ki ga zanima?

Otroci so zelo odprti. Zanima jih praktično vse, če jim novo znanje in proces učenja le uspemo prikazati kot nekaj zabavnega, zanimivega. Otroci v zgodnjih, predšolskih letih, kar vsrkavajo spodbude iz okolja – kar velja za učenje jezikov, kot tudi vse ostale veščine, ki jim lahko koristijo kasneje v življenju. Prav zato v našem vrtcu ne dajemo poudarka le dvojezični vzgoji, temveč tudi vsem ostalim vidikom, ki so pomembni za celostni razvoj otroka – od športa, glasbe, izražanja, odnosa do narave itd.

Prvič objavljeno v reviji Lepa & zdrava, novembra 2013