Besedo ima očka: o babicah

Vedno, ko kdo omeni babico, pomislim na vonj. Vonj po goveji juhi, praženem krompirju, rdeči pesi in “zosu”, ki jih je babica, ki smo jo od nekdaj klicali nona, vedno pripravljala, kadar smo prišli na nedeljsko kosilo. Vonj klobas, ki jih je dedek vedno sušil v kuhinjski shrambi in okus Presadovega jabolčnega soka, ki si ga lahko spil na litre. Vonj starega in presušenega časopisnega papirja, ki je bil pospravljen na stari peči, kamor sem se vedno zatekel, ko smo prišli na obisk k drugi, zdaj že dobro leto dni pokojni babici, ki sva jo z bratom vedno klicala mama. 

Naša nona

Vonji, ki so me na obiskih spremljali od malih nog in ki se ju spomnim še dandanes. In ob babicah seveda vedno pomislim na brezpogojno dobroto. Nona je gotovo ena najbolj iskrenih oseb, kar sem jih imel čast spoznati in obenem oseba, ki nikomur nikoli ne želi nič slabega - trpi celo takrat, ko to ne bi bilo potrebno. In vedno se je razdajala za druge, tudi če ji zdravje ni dovoljevalo in bi glede na vse trpljenje, ki ga je spoznala v življenju, lahko zasluženo uživala v pokoju. Mama ni bila drugačna - prej je imela malo kot veliko, a ko smo prišli na obisk, nama je z bratom vedno postregla z najboljšimi piškoti in vedno je našla kakšen bankovec, ki nama ga je z razbrazdano dlanjo stisnila v žep.  

Moja starša z Adamom in
Tarasom

Čemu to obujanje spominov, se sprašujete? Že nekaj mesecev z nami živi moja mami, torej babica mojih dveh nadebudnežev. Babica, ki je za pol leta svoje življenje postavila popolnoma na stranski tir, saj smo kot mnogi drugi ostali brez vrtca za Vito in se je ona ponudila, da bo njena varuška. Ja, niti prositi je ni bilo treba veliko, sama se je ponudila. Temu se reče brezpogojna ljubezen, temu se reče žrtvovanje in temu se reče biti babica. Saj ne, da je komurkoli lahko! Vsi vezani, ki ste kaj živeli skupaj s partnerjem in lastno mamo ali bodočo taščo pod isto streho, dobro veste, da je potrebnega veliko potrpljenja, prilagajanja, pogovarjanja in še enkrat več sklepanja kompromisov. Če pa pod to isto streho živita še dva navihana in radoživa mulčka, je vse skupaj močno potencirano. Moji mami ravno tako ni lahko, saj je pet dni na teden stran od doma, stran od moža, drugega sina, domačega okolja in stran od navad. 

Babi Sonja z Vito

Če se ji je sprva zdelo, da bo zadeva preprosta, je kmalu spoznala, da skrbeti in se vsaj osem ur dnevno aktivno ukvarjati z navihano enoletnico, ni mačji kašelj. In če k temu dodate še štiriletnega pobalina in dva rahlo nevrotična starša, potem je jasno, da za babico tole niso počitnice. Ampak - Vita ima skoraj najboljšo (mama je pač mama!) varuško, ki se ji posveti in ki se trudi nanjo prenesti številna osvojena znanja. Od drugih varušk za več sto evrov mesečno tega ne bi dobila. Ne bi stkali vezi, ki ju bodo vezale še dolga leta. Že zdaj se gre Vita ob vikendih najprej prepričat, če babi še spi v svoji sobi in vsak večer vleče v kuhinjo, da bi babi rekla lahko noč. In mogoče se bo, tako kot jaz, ko sem se pri petih letih z nono odpravil na Švedsko in po telefonu zavohal mamino Becutan kremo, tudi Vita svoje babi Sonje čez leta spominjala po določenem vonju. Vonju dobrote in ljubezni?

Babi Romana z Vito

In tisto najboljše? Dve takšni super babici, seveda! Spadam med tiste, ki o svoji tašči govorijo o presežkih in lahko mi jo zavidate. In če drži tisto, da po tašči vidiš, kakšna bo čez toliko in let tvoja življenjska spremljevalka … ne le, da mi sploh ni hudega, ampak mi je prav fino. Meni, otrokom pa še bolj. Babi Romana nam je trdno stala ob strani, ko je bil Taras star dobro leto in ko je začel hoditi v vrtec. Moja mami takrat še ni bila v pokoju in ker živi v Kamniku ter ne vozi, nam ni mogla pomagat. Pa bi nam, seveda. 

Štiri generacije - Helena z mamo in
babico ter Vito in Tarasom

S Tarasovim vrtcem smo imeli prve mesece velike težave, saj se nanj ni in ni mogel navaditi. Blazno jokanje vsako jutro, ko smo ga pripeljali tja in vsak popoldan, ko smo prišli ponj. Vsaj enkrat tedensko je bruhal in to vse do žolča, da je bil povsem izmučen. Ponavadi je ob četrtkih nepojasnjeno dobil vročino (ki to sploh ni bila) in je moral tako ostati doma. Zelo slabo je spal, bil je razdražljiv in utrujen. Poglavje, ki ga želimo in ga uspešno pozabljamo, sploh sedaj, ko v vrtcu uživa (vrtec smo vmes zamenjali oz. dobili prostor v želenem vrtcu, kamor gre septembra tudi Vita). Mislim, da če bi ga takrat natančno pregledal kakšen psihiater ali terapevt, da bi hitro prišel do zaključka, da je otrok nekako zlorabljen. Kako? kot omenjeno, želim pozabiti, sploh, ker vidim, da je tudi Taras na tiste bridke izkušnje pozabil. In v takih časih je zelo pomembno, da ima otrok nekoga, na kogar se lahko nasloni - naj sta to starša ali pač stara starša. In takrat je bilo tako, da s Heleno v najinih službah nisva več vedela, kako naj razloživa stalne bolniške odsotnosti, predčasne odhode, dopuste in prebledelost obraza vsakič, ko nama je zazvonil telefon. 

Tarasov prvi šolski dan

Ko prideš do take točke, pokličeš babi in babi ne bo rekla ne, ampak bo najbrž prišla pomagat že tisti dan, za nekaj dni odklopila službo in dom ter se posvetila svojemu najstarejšemu vnuku. In med njima so vezi že stkane - ko pride na obisk babi Romana ali pridemo mi k njej na obisk, Tarasa ne zanima nič drugega. Zelo dobro ve, da si bo babi vedno vzela čas zanj, da ga bo poslušala in mu tu pa tam dala potuho. Prepričan sem, da se tudi med Vito in babi Sonjo tovrstne vezi že pletejo in da bo septembra, ko bo treba v vrtec (Vita) oz. domov (babi) obema zelo hudo. Potuho sem omenil? 

Seveda, tudi to so babice - nam kot mame niso prizanašale, kot mi ne prizanašamo našim otrokom, a vsi smo imeli babice, ki so nas razvajale in nam dajale potuho. Čeprav kot starši to težje priznamo, ampak včasih je preprosto potrebno zamižati na (vsaj) eno oko.    

Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, julija 2011.