Tek kot norost, stanje duha ali pač način življenja? Sam tečem približno leto dni in lahko pritrdim vsaki od omenjenih treh. Ko enkrat začneš, vsekakor postane način življenja in stanje duha in ker si sam tisti, ki postavlja meje, lahko postane tudi norost. Pa ne v smislu tekmovanja z drugimi, ampak predvsem s samim seboj in morda nerazumnim postavljanjem vedno bolj oddaljenih meja. Dušan Mravlje je gotovo eden največjih ultramaratoncev vseh časov in si zasluži več pozornosti od drugih že samo zato, ker je naš in ker je vsaj v našem prostoru pionir ultratekačev, ostale pa zgolj v priporočilo (in vem, kar nekaj jih manjka, zagotovo vsaj odlična Bela dama in Velika tekaška knjiga) ...
Boštjan Fon - DUŠAN MRAVLJE: TEK, MOJA NOROST
Dušan Mravlje je eden naših najstarejših (ob Balohu in Karničarju pa žal tudi eden redkih preživelih) ultrašportnikov in prav bi bilo, da Slovenci, ki vse rajši tečemo, najprej spoznamo in spoštujemo njega, potem pa se klanjamo Karnazesu, Jureku in drugim “velikanom”. Mravlje ima za pasom tek preko treh celin - severne Amerike, Evrope in Avstralije, bil je med petdesetimi izbranimi povabljenci na prvi Spartathlon in ima za seboj še vrsto drugih najtežjih preizkušenj in odličnih rezultatov.
Tekaški samouk, ki je začel teči po sili razmer (služenje obveznega vojaškega roka v tedanji JLA in izogibanje določenim obveznostim, v tem primeru dril s smrdečim konjem) in kmalu ugotovil, da ga tek izpopolnjuje in da bi bil v teku lahko kaj več kot le rekreativec. Tudi in predvsem zato, ker že tedaj ni poznal besed “predaja” in “nemogoče”, tekel pa je tudi v najtežjih razmerah in po najbolj nemogočih terenih. A to so bili le začetki v trideset let trajajoči karieri, v kateri je Dušan premagal več kot 300 tisoč kilometrov in si prislužil spoštovanje tekmecev, pa tudi organizatorjev!
Neverjetno je brati Dušanove pripovedi o začetnih krčih, s katerimi so se spopadali organizatorji prvih (ultra)tekaških tekmovanj po celem svetu, ko niso bile upoštevane prijave, ni bilo poskrbljeno za okrepčevalnice, ko so bili določeni tekmovalci favorizirani in so jo odnesli brez kazni ne glede na prekršek in seveda o tekmovalcih, ki so pomagali in z jekleno voljo širili glas o teku v svet. Tek, to je treba priznati, ni bil nikoli posebej cenjena disciplina - šprinterji so bili občudovani, maratonci občudovani, vse vmes je bilo mašilo, vse nad tem pa preprosto stanje norosti.
Nori Jugoslovan (oziroma Slovenec), ki je zvrhano porcijo (ali več njih) testenin najraje poplaknil z vrčkom (ali več njimi) hladnega piva, je bil vedno brez dlake na jeziku. Obračunal je s pogosto brezvestnimi organizatorji, ki so prevečkrat zanemarili varnost tekmovalcev ali pa z nesramnimi tekaškimi kolegi, ki so v želji po zmagi gnali in gnali ter se na tej poti niso ozirali na nikogar. A, če jim je pot prekrižal Dušan oziroma so jo oni njemu, jim je, najprej z odločnim tekom in nato še skrbno izbranimi besedami, pokazal, kje jim je mesto.
Mravlje je vedno tekel z jasnim namenom - to je bil cilj teka. Tako zelo preprosto. Seveda je bila pomembna tudi pot, a tako kot rezultat, ne najpomembnejša. Morda je prav zato 4706 kilometrov od ene do druge obale ZDA pretekel kot prvi, 4358 kilometrov Avstralije kot tretji, 5036 kilometrov od Gibaltarja do Moskve pa je zgolj pretekel. Neprevidnost in poškodba sta ga opozorili, da ni več najmlajši in da je morda čas z slovo. A tu vmes so bili še zmage v teku od Sydneyja do Melbournea (dobrih 1000 kilometrov), dvakrat na Evropskem pokalu v teku na 24 ur, najhitrejši je bil tudi na 256-kilometrski preizkušnji od Cagliarija do Sasarija in bil ovenčan kot zmagovalec na še več kot 60 ultramaratonih po svetu. Trikrat je bil drugi na Spartathlonu (245 kilometrov) in ima še vedno enega najboljših rezultatov vseh časov, štirikrat je bil drugi tudi na izredno zahtevni 6-dnevni tekmi Colac po Avstraliji in bil drugi tudi na slovitem Badwaterju v Dolini smrti. Ni slabo za nekoga, ki sta mu bila na prvem mestu udobje in funkcionalnost in se ni posebej obremenjeval s prehrano, pijačo in oblačili, veliko večino kariere pa se je uspešno izogibal tudi poškodbam. 
Dušana Mravljeta bi bilo nepošteno postaviti ob bok komurkoli, saj je bil v marsičem pionir, njegovi dosežki pa govorijo sami zase. Torej je edino pošteno, da druge postavljamo ob bok Mravljetu, pa čeprav tudi sam v svoji iskrenosti priznava, da je daleč od tega, da bi bil najboljši. In če vemo, da je bil Dušan od nekdaj zelo iskren, vemo, da skromnost ni njegova vrlina, ponižnosti pa so ga vsekakor naučili številni kilometri.
Sam si je želel teka tudi preko južne Amerike, Afrike ali Azije, morda pa celo Marsa, a bo te ultra preizkušnje prihodnosti vseeno moral prepustiti mlajšim rodovom tekačev. Dušan je vsekakor dokaz, da je v življenju mogoče prav vse in sploh ni nujno, da si rojen s posebnim talentom (sploh pa ne pri teku), ampak sta dovolj že jeklena volja in vztrajnost. Nikakor ni treba poslušati strokovnjakom in slediti vsaki modni muhi, ampak je potrebno v prvi vrsti poslušati svoje telo in svoje srce ter si v glavi jasno postaviti cilj. Pot je potem vsekakor lepša in lažja. Dušan Mravlje je in bo ostal eden najboljših (ultra)maratonskih tekačev vseh časov!
Priporočam tudi:
Dean Karnazes - ULTRAMARATONEC
Karnazes, veliki zvezdnik (ultra)tekov se v prvencu predstavi kot nezaustavljiv tekaški stroj, ki se ne ustraši nobenega izziva in si vedno želi storiti še korak več. Ena tistih knjig, ki vas bo “prisilila” k teku.
Scott Jurek - JEJ IN TECI
Jurek je bil vse prej kot športnik, a s trdno voljo, neizprosnimi treningi in tudi nenavadnim načinom prehranjevanja (je namreč strog vegan) je postal eden najboljši vzdržljivostnih tekačev na svetu, ki je pretekel pravzaprav vse, kar je mogoče. In ni se še ustavil!
Christopher McDougall - ROJENI ZA TEK
Vznemirljiva pripoved o največji tekaški tekmi, ki je svet ni videl. Kdo so Tarahumare in ali smo bili res vsi rojeni za tek? Knjiga, ki večino želim-si-biti-tekač brcne v rit in jih spravi v akcijo.
Boštjan Videmšek, Samo Rugelj, Žiga X. Gombač - ULTRABLUES
Trojica kompanjonov, tako podobnih in hkrati različnih se poda na veliki, 100-kilometrski izziv. Trojna pripoved o zorjenju in kaljenju treh tekačev in osebnosti, ki si zasluži nadaljevanje.
Haruki Murakami - O ČEM GOVORIM, KO GOVORIM O TEKU
Pripoved najbolj slavnega pisatelja med tekači, ki mu je tek popolnoma spremenil pogled na svet in življenje. Zakaj teče, kje teče in kako teče ter kaj se mu medtem podi po glavi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar