Nadaljujem s predstavitvami zanimivih (avto)biografij na temo športa in če sem prejšnjič objavil zapis na temo jugoslovanske košarke, tokrat nekaj o nogometu ... Najbolj obširno o izvrstni biografiji morda najboljšega nogometnega trenerja vseh časov, potem pa še čisto na kratko o igralcih in dogodkih ...
Alex Ferguson - AVTOBIOGRAFIJA
Tako kot obstajajo posebni igralci, obstajajo tudi zares posebni trenerji in eden izmed tistih, ki se je že zapisal med največje, je vsekakor sir Alex Ferguson. Kar 27 trenerskih let je posvetil Manchester Unitedu in v tem času na klubski ravni osvojil praktično vse mogoče in delal s številnimi igralci, ki jih lahko upravičeno štejemo med najboljše.
Zgodba o tem karizmatičnem Škotu se začne v ladjedelniškem okrožju v Glasgowu, kjer je začel v težaškem, garaškem okolju Alex graditi svoj značaj, kot mnogi vrstniki pa se je kmalu zaljubil v nogomet. V najstniških letih je začel resneje igrati - bil v vlogi tako napadalca kot celo vratarja in čeprav mu sprva ni nihče napovedal posebej bleščeče kariere, je bil v sezoni ‘65-’66 celo najboljši strelec škotske lige, kar mu je prineslo mesto pri Rangersih. Zanimivo je, da je pri Rangersih (čeprav je bil tedaj njegov prestop najdražji v zgodovini škotskega nogometa) kmalu padel v nemilost in to zato, ker je bila njegova žena katoliške veroizpovedi, a sam trdi, da je bilo vse bolj povezano s porazom v finalu škotskega pokala proti Celticu. Aktivno je prenehal igrati leta 1974, pri komaj 32-ih letih in postal najprej trener dveh manjših klubov, dokler ni leta 1978 prevzel vajeti Aberdeena.
Že tedaj je slovel po svoji izjemni strogosti, a je imel zaradi svoje mladosti velike težave z avtoriteto, poleg tega klubu sprva ni šlo najboljše, vse do prelomne sezone 1979-80, ko je Aberdeen osvojil škotski naslov, kar je bilo obenem tudi prvič po petnajstih letih, da naslova nista osvojila Celtic ali Rangersi. Ekipo je to povezalo in čeprav so se mnogi igralci vzkipljivega Fergusona vse bolj bali, so vseeno spoznali, da njegov način dela prinaša rezultate. V sezoni -’82-’83 pa je Aberdeen s Fergusonom na čelu pošteno vznemiril tudi Evropo - najprej je v Pokalu pokalnih zmagovalcev (nekakšen predhodnik Lige Europa) izločil izredno močni Bayern in v finalu še favorizirani Real Madrid, v evropskem superpokalu pa potem premagal še Hamburg. Ferguson je nenadoma postal zanimiv številnim večjim (Rangersi), predvsem angleškim klubom (Arsenal), a je ostal zvest Aberdeenu do leta 1986 in v sezonah, ki so sledile, kalil izredni karakter.
V tem obdobju se je prvič (in zadnjič) spoprijel tudi z reprezentančnim nogometom in v času kvalifikacij in na svetovnem prvenstvu leta 1986 vodil škotsko reprezentanco in bil nato glavna tarča govoric in želja - Arsenal, Tottenham, Liverpool ali Manchester United. Ferguson na tem mestu iskreno spregovori o svojih pomislekih in zadržkih, tudi pri sprejetju morda najtežje in hkrati najpomembnejše odločitve svoje kariere, ko je novembra 1986 podpisal pogodbo in postal trener Manchester Uniteda. Seveda nima nobenega smisla in tudi Ferguson se temu spretno izogne, “kaj bi, če bi” - ekipo je prevzel v ne najboljšem obdobju (podobnosti s trenutnim stanjem in prihodom Van Gaala so seveda zgolj naključne)in hitro zavihal rokave. Igralci, sploh tisti najbolj zvezdniški, so imeli težave z alkoholom, rezervisti pa s poškodbami in Fergusonov začetek na klopi Uniteda ni bil tako zmagovit, kot bi kdo mislil, sam pa ga opisuje kot najbolj temačno obdobje v karieri in življenju.
Potrebno je bilo čakati do sezone ‘92-’93, ko je Manchester United po kar 26 letih vendarle dočakal nov naslov angleškega prvaka, zasluge pa so šle odličnemu paru Eric Cantona - Mark Hughes. Od te točke naprej Ferguson počasi gradi tisto veliko moštvo s Schmeichlom, Giggsom, Keanom, aktiven je pri delu z mladinskim pogonom (kjer so se kalili Scholes, Beckham in mnogi drugi prihajajoči zvezdniki “rdečih vragov”), seveda pa tudi konkurenca ne počiva.
Alex Ferguson na svoj pronicljiv in duhovit način niza anekdoto za anekdoto - rivali Liverpool, Manchester City, Arsenal, Tottenham, tedaj izredno močna Aston Villa, evropski obračuni, odmevni verbalni dvoboji s trenerskima kolegoma Wengerjem in Mourinhom ter seveda zvezdniki, ki so se vrstili v garderobi - Barthez, Stam, van Nistelrooy, kasneje Beckham, Rooney in seveda Cristiano Ronaldo. Mnogi so v klub in v Fergusonove roke prišli kot izdelani igralci, a so se morali prilagoditi na njegov način dela in razmišljanja, igranja … tisti, ki tega niso bili sposobni, so odšli. Mnogi so prav po njegovi zaslugi zablesteli v vsem sijaju in se drago prodali - Beckham in Ronaldo sta vsekakor odlična primera. Fergsuon je tudi tu brez dlake na jeziku in odkrito napiše in razjasni marsikateri incident, nesporazum, spor in svojo očetovsko vlogo številnim (mlajšim) igralcem, ki so ga - hoteli ali pa ne; v svoji karieri potrebovali. 26 let in 38 lovorik, med njimi tudi kar 13 ligaških naslovov in dvakrat osvojena Liga prvakov.
Številni so mnenja, da je bila njegova največja napaka odhod leta 2013 in izbor Davida Moyesa za novega glavnega trenerja. Zdi se, da si Manchester United še vedno ni opomogel po šoku, v tej sezoni pa navkljub desetinam milijonov funtov, zvenečim okrepitvam in odličnemu trenerju še vedno ne kažejo podobe (in iger), ki bi tekmecem vlivala strah v kosti. Zdi se, da se zgodovina ponavlja …
Zdi se neverjetno preprosto, ko se Ferguson psihološko in taktično v avtobiografiji povsem “razgali”, a tudi on je potreboval takorekoč dvajset težavnih let, da je prišel do položaja, ko je lahko pravzaprav brezskrbno odločal in držal vse vajeti v svojih rokah. Igralci so ga morali upoštevati (in spoštovati), enako trenerski štab, njegovo delo je bilo nedotakljivo tudi pri lastnikih kluba in celo vedno nemilostni britanski novinarji so raje molčali. Ferguson je pomenil neuspeh in bil je toliko gospoda, da je za neuspeh odgovarjal sam.
Krivično se zdi, da Pepa Guardiolo primerjajo z njim … trenerja, ki je dvakrat prišel v ekipo z izdelano igro, zmagovalno mentaliteto in številnimi fantastičnimi igralci. Uspeh je bil posledično neizogiben. Ferguson je kot po pravilu prihajal v razbite ekipe, polne težav in on je bil tisti, ki je iz pogosto povprečnih igralcev ustvarjal nogometne fantaste. Alex Ferguson je pač trener z veliko začetnico in ne glede na to, kdo bo še stopil v njegove čevlje, mu bodo ti kar nekaj številk preveliki.
Priporočam tudi:
David Lagerkrantz in Zlatan Ibrahimović - JAZ SEM ZLATAN IBRAHIMOVIĆ
Odlično napisana zgodba iz prve roke o problematičnem, a nadarjenem mladeniču, ki v sebi združuje balkanski temperament in južnoameriške veščine in katerega kariera je že v zenitu, ni pa še doživel tistega pravega vrhunca.
David Beckham - MOJA ZGODBA
Eden prvih in marketinško še danes najbolj zanimivih nogometašev, ki je bil na igrišču po krivici pogosto zapostavljen, saj sodi med največje. Biografija se konča v Madridu, čeprav se je njegova pot potem nadaljevala še onstran luže.
Juan Vasle - USTAVITE SVET - MUNDIAL JE TU!
Strokovnjak in poznavalec predvsem južnoameriškega nogometa je pripravil zanimiv in izredno berljiv pregled 17 svetovnih prvenstev v nogometu in se osredotočil tudi na pogosto prezrte in spregledane zgodbe in dogodke.
Ivo Gajič - BRANKO OBLAK
Za mnoge največji slovenski nogometaš vseh časov, ki je igral proti največjim in brez dlake na jeziku spregovori o številnih rivalstvih in položaju slovenskih nogometašev v jugoslovanskem in slovenskem prostoru.
Jaka Lucu - POLJUB SREČE
Lucu se je z zvrhano mero kritičnosti osredotočil predvsem na pravljični 18.11.2009 in pestro zakulisno dogajanje, ko se je naša izbrana vrsta z zmago nad veliko Rusijo še drugič uvrstila na svetovno prvenstvo v nogometu.
Luca Caioli - RONALDO
Italijanski novinar se življenja in (nedokončane) kariere enega največjih nogometašev 21. stoletja loteva predvsem z novinarskega vidika. Sicer zanimivi knjigi manjka predvsem nekaj več osebnega dotika glavnega akterja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar