Harlan Coben - literarni mojster suspenza

Ne zgodi se prav pogosto, da bi šel brat knjigo določenega avtorja in bi me tako posrkalo, da bi šel brat takorekoč vse dosegljivo. Dela Harlana Cobena so takšna … Večplastnost, skrbno ustvarjeni liki, zanimivi dialogi in seveda zgodba, ki te vleče, da preprosto ne moreš nehati brati. A se pri piscih kriminalk rado zgodi, da pišejo po vzorcu, ki ga je zlahka predvideti. Tako sem šel brat drugo, pa tretjo, četrto, peto in šesto njegovo kriminalko. In če se mi je nekje na sredini že svitalo, kdo, kako in zakaj, se mi je na koncu samo zabliskalo in me osupnilo.

Kdo je Harlan Coben?

Harlan Coben, foto: Miram Berkley

Zaman boste iskali travme v otroštvu. Rojen 4. januarja 1962 v židovski družini, v Newarku, ameriškem mestu v zvezni državi New Jersey, ki se je dolga leta ponašalo z najvišjim številom umorov in ropov na prebivalca. Osnovno in srednjo šolo je obiskoval v Livingstonu in tako ne preseneča, da se večina njegovih del odvija na ulicah Newarka, Livingstona in New Jerseyja, občasno pa zaide tudi v bližnji New York.

Myron Bolitar

Coben je po dveh knjigah v začetku devetdesetih ustvaril lik Myrona Bolitarja in vse ostalo je pravzaprav zgodovina. Myron Bolitar je imel pred seboj bleščečo košarkarsko kariero, saj je s študentsko ekipo osvojil dva naslova prvakov, bil izbran s strani Boston Celticsov, nato pa si je v pripravljalni tekmi proti Washington Bulletsom (he he) uničil koleno in športne kariere je bilo konec. Odšel je na Harvard, diplomiral iz prava in ustanovil agencijo MB SportsReps, znotraj katere zastopa športnike in druge slavne osebnosti. Seveda pa ne gre vse (oz. ne gre NIČ!) gladko, saj so njegovi klienti pogosti osumljeni umorov oz. drugih kriminalnih dejanj, ki jih bistri in vse bolj pretkani Bolitar rešuje s pomočjo pomočnika Wina in prikupne partnerke Esperanze.  

Nagrade in priznanja

Skrajšana žoga

Bolitarjeve dogodivščine so kot po pravilu med najbolj prodajanimi in branimi knjigami v ZDA in prispevajo levji delež k več kot 50 milijonom knjig, ki so bile prodane po svetu v okoli štiridesetih jezikih (v slovenščino sta prevedeni Usodna pogodba in Skrajšana žoga). Serija je tako uspešna, da je Coben začel ustvarjati literarni “spin-off” in ustvaril lik Mickeyja Bolitarja, Myronovega nečaka, ki pa - pozor, pozor!; rešuje bolj najstniško usmerjene orehe in bo pritegnil najstniške bralce.

Coben je prvi in edini, ki je v žanru “mystery fiction” (pri nas bi lahko to prevedli kot skrivnostna ali pa misteriozna fikcija) prejel najprestižnejše tri nagrade - edgar, anthony in shamus, za vsako od teh in številne druge pa je bil poleg tega večkrat nominiran.

Anthonyja je prejel za Bolitarjev prvenec Deal Breaker, shamusa in edgarja za Fade Away, še ena Bolitarjeva prigoda Back Spin pa mu je prinesla tudi nagrado barry. Od “neodvisnih” (torej tistih, kjer ne nastopa Bolitar in jih je v slovenščino prevedenih 6) knjig mu je še največ uspeha (a zgolj nominacije in nobene nagrade) prinesla Ne povej nikomur.  

Film

Knjige, ki kar kličejo po filmskih obdelavah, so producentskim hišam začuda nezanimive. Na platnih je bilo doslej mož uzreti le predelavo že omenjene Ne povej nikomur (z izvirnim naslovom Tell No One in filmskim Ne le dis à personne), ki so jo zakrivili Francozi. Film je bil leta 2006 najbolj gledan tujejezični film v ZDA, osvojil je nagrado lumiere (francoski zlati globusi) in od devetih nominacij za cezarje (francoske oskarje) osvojil štiri. Američanom to ni dalo miru in tako je njihova različica že v delu, govori pa se o serijalnih priredbah Bolitarjevih del.  

Ozadje

Šest let

Prva informacija, ki vam jo splet ponudi ob iskanju Harlana Cobena je, da “v romanih večinoma odstira pretekle dogodke, nerešene, spregledane in napačno interpretirane umore ali nesreče.” Avtor tega sicer ne zanika, čeprav pravi, da idejo najde marsikje, a sama ideja vendarle ni odličen, berljiv in napet kriminalni roman oz. triler.

Bralcem bo hitro jasno, da ta teza ni iz trte izvita, saj se večina romanov začne z uvodom, kjer je pojasnjena rdeča nit. Ki vmes nekajkrat zamenja barvo in se zaplete ter preplete v literarni gordijski vozel, ki ga avtor potem potrpežljivo in previdno, nikakor pa predvidljivo razplete.

Liki

Coben ima izjemen občutek za ustvarjanje likov, ki niso zgolj dobri ali slabi, temveč takorekoč dobri in slabi z vsemi odtenki enega ali drugega ekstrema. Celo tistim na videz najbolj nedolžnim nad glavo visi kakšen greh, njihov idealen spomin kazi temen madež in tudi zato je predvidevanje razpleta tako nemogoče. Prav vsak je lahko kriv, tudi glavni junak, ki je načeloma nedolžen. Če že ni kriv tistega zločina, ki tvori rdečo nit, potem je ali pa še bo zakrivil kakšnega drugega.

Glavni liki se praviloma ne ponavljajo, izjemi sta dva stranska lika, ki pa nastopata v pomembni vlogi. Prvi je Eric Wu, enigmatični Korejec, ki je za čas otroštva v rodni Koreji pretrpel (in preživel) marsikaj in se nato izuril v hladnokrvni stroj za ubijanje. Njegovo orožje so roke - sprva neusmiljene kot jeklo in nato kirurško natančne in smrtonosne s pomočjo akupresure. Bolj kot z rokami pa z jezikom in umom upravlja odvetnica in zvezda lastnega resničnostnega TV showa Hester Crimstein, ki si jo zlahka predstavljamo kot (raz)sodnico v kakšnem od kmetavzarskih resničnostnih showov, kjer sodnik presoja najbolj bizarne zločine, ki si jih človeški um lahko izmisli. Odvetnica, ki se je bojijo tožilci, policisti, sodniki in pravzaprav vsi, saj s svojo neposrednostjo in odločnostjo zasenči še tako očitno bistvo. Nadvse zanimiv je tudi enkraten lik Squaresa, ki morda najbolje prikazuje to svetlo-temno batmanovsko plat velike večine likov v zgodbah. Človek s temno preteklostjo, ki je imel sredi čela tetovirano svastiko, kasneje pa je le povezal črte v štiri kvadrate (squares) in zdaj aktivno dela z mladimi, ki so iz tega ali onega razloga pristali na cesti, kjer se trudijo preživeti. Kaj še skriva, pa naj bo presenečenje.

Ujeti v preteklost

Likov pravzaprav ni veliko, saj prav vsak doprinese nekaj k zgodbi, a so naključno “nametani” po zgodbi, da poskrbijo za zmedo in spraševanje, kakšna je pravzaprav njihova vloga.  So le opazovalci, storilci, žrtve, očividci, “naključni” mimoidoči ali kaj povsem drugega. A na Cobenovem odru življenja je vsaka vloga odigrana premišljeno in z razlogom.

V slovenščini so nam na voljo Ne povej nikomur, Odšel je za vedno, Ena sama priložnost, Samo en pogled, Gozd in Ujeti v preteklost.

Coben ni misteriozen kot King, enigmatičen kot Brown, vohunski kot Follet ali Le Carre, nemogoče ga je primerjati z Wallaceom, Christiejevo ali Doyleom. Ima svoj, prepoznaven stil pisanja, ki bralca prikuje h knjigi - skozi večer in pogosto tudi noč. Knjigo je zanimivo znova brati in opazovati indice, ki kažejo na storilca, a je dogajanje napeto, polno in dinamično, da prav veliko časa za premišljevanje ni. Od prve do skoraj zadnje, petstote strani je pač nekaj ur branja, ki bodo šinile mimo. Najbrž boste šli potem preverit ključavnico in tudi spanec utegne biti nekoliko slabši, a nič hudega - bralska izkušnja je neprecenljiva!