Besedo ima očka - očetje nekoč in danes

Vloga očetov se je v zadnjih letih drastično spremenila. Očetje niso več gospodarji, katerih beseda je prva in zadnja, ki domov nosijo večino denarja in doma pričakujejo topel obrok, vročo kavo, hladno pivo in nekaj miru, da lahko preberejo časopis in pogledajo najljubši TV program.

Človek mora ostati otrok

No, resnici na ljubo, kar nekaj očetov je še vedno ukalupljenih po tem modelu, število aktivnosti se je še povečalo in časa, ki bi ga aktivno posvetili in preživeli z otroci je še manj. V teh domovih mama še vedno pomeni žensko, ki je najprej gospodinja, potem mati in nekje na koncu šele žena oz. partnerka. Na kratko - stereotipno velja, da so očetje tisti, ki se v vzgojo (in izobraževanje) otrok ne vtikajo kaj veliko in pobudo prepustijo svojim nežnejšim polovicam. Te dobesedno podpirajo ne le tri, ampak ponavadi kar vse štiri vogale v hiši. Moški se potem čez nekaj let zavedo, da ne poznajo niti svojih otrok, kaj šele partnerke, da so utrujeni in dobesedno “zgarani”, od življenja pa nimajo nič. Kajti - ne le, da tak moški/oče ne pozna svojih otrok, njihovih želja in ambicij, tudi oni ne poznajo njega.

Moja družina na Sv. Ahacu
nad Turjakom

Pisal sem že o svojem očetu in najinem, pogosto napetem odnosu v mladosti. Napet je bil prav zato, ker se z očetom nisva poznala. Z mami sta sicer komunicirala, tako da je vedno vedel, kaj se dogaja z menoj (in tudi z bratom), če imam kakšne težave oz. če sem zašel v slepo ulico. Bil je tam, če bi ga potreboval. Če … kajti vedno je bila bolj pri roki mami, ki me je bolj poznala in s katero sem lažje komuniciral. In tako je med nama z očetom še dolgo vladal komunikacijski šum - tudi, če je bilo potrebno in četudi sem vedel, da je najboljša in prva izbira, ga za pomoč nisem prosil. A bil je tam, v dobrem in slabem. In sem delal napake in se iz njih učil. Spominjam se, kako sem nekoč v silnem zanosu razstavil svoje kolo, da bi ga očistil, pa ga seveda mladostno zaletavo niti približno nisem znal sestaviti nazaj. Za pomoč sem prosil soseda …

A želim izpostaviti tisto, kar sem se od očeta v tem obdobju naučil. Delavnosti, poštenosti, discipline. Vrline, za katere dandanes mnogi sploh ne vedo, kaj šele, da bi imeli privzgojene. Oče je delal in garal, da nam ni nič manjkalo. Nikoli ga ni bilo sram poprijeti za delo in skoraj nikoli ni rekel ne, če ga je kdo prosil za pomoč. Nikoli ni nikogar ogoljufal in nikoli ni nikomur nič ukradel. Pa je delal za ljudi, tako zaslepljene z bogastvom, ki najbrž niti opazili ne bi, če bi kaj izginilo. Moj oče ni o tem niti premišljeval. On je pošteno naredil svoje delo, veliko bolj od bajno plačanih mojstrov, za katerimi je ponavadi popravljal, zahteval in dobil pošteno plačilo, kjer pa ni nikoli pretiraval. Zato so ga ljudje radi poklicali nazaj, zato ga je klicalo vedno več ljudi in zato lahko še dandanes odide h kateremukoli od teh ljudi in mu pogleda v oči. Človek z opravljeno osnovno šolo. In če bi taki, kot je on in njemu podobni, vodili tole našo državo, mi lahko verjamete, da se ne bi znašli v tem brezizhodnem jarku, kamor so nas pahnili vsi tisti, ki so zgolj grabežljivo kopičili bogastvo in jim ni bilo mar.

Z Adamom v kuhinji

In čeprav sem znal pogosto reči, da ga ni bilo nikoli blizu, ker je cele dneve delal, sem vesel in ponosen, da mi je pokazal, kako je treba živeti. Pokazal mi je, kar si želim tudi sam pokazati svojim otrokom. Ne, nisem odličen oče, kot me vidijo nekateri. Obenem vem tudi, da nisem tako zelo slab, kot se pogosto zdim sam sebi in žal tudi svojim otrokom. Prevečkrat povzdignem glas, grozim, kaznujem, si ne vzamem dovolj časa in sem preprosto preveč utrujen in naveličan, da bi znal otrokom prisluhniti. Zavedam se svojih napak, jih skoraj vsak večer analiziram, sam sebi obljubim, da se bom poboljšal, a pogosto že zjutraj vse obljube izginejo v meglicah ljubljanske megle. Še vedno pa se lahko pogledam v ogledalo.

"Dedi, dajva se valjat po travi!"

Bil sem prisoten pri porodu dveh otrok, dvakrat sem prerezal popkovino, vse tri sem previjal, hranil, tolažil, vstajal zaradi njih sredi noči in jih miril ter uspaval, bral pravljice, obiskoval njihove predstave in jih vozil na dogodke, sejme in koncerte, čistil bruhanje in čistil ter oskrboval rane, jim strigel nohte, česal, umival zobe in telo, vozil sem jih k zdravnikom in na preglede, sredi noči sem se vozil po zdravila in jih tudi v najbolj nemogočih razmerah vozil v nujno medicinsko pomoč, odhajal sredi službe in jih hodil iskat v vrtec, če so nenadno zboleli in še in še in še in še. S Tarasom v drugem razredu vidim, koliko vsega me / naju še čaka. Pot starševstva se je res začela že pred dobrimi sedmimi leti, a se mi pogosto zdi, da se vsak dan začenja znova. Šola, za katero ni šole in v kateri se največ naučiš kar sam. Oziroma te naučijo otroci in se učiš skupaj z njimi.

Upam le, da bodo nekega dne tudi sami prestopili prag te šole in sami videli, kako težka je. In mi odpustili marsikatero besedo in dejanje ter te iste besede in dejanja hkrati tudi razumeli. Jaz sem potreboval preveč časa ...    

Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, junija 2014.