Otroška igrišča so zapuščena. Obnovljena otroška igrišča samevajo. Kje so otroci? Zadnja leta poslušamo o baby-boomu in res človek opazi ogromno število mamic in očkov z vozički, potem pa bi se naključnemu opazovalcu lahko zdelo, da otroci z rastjo izginejo, saj jih ni videti. Kaj se dogaja s slovenskimi otroci?
Včasih na igriščih, danes …
Zagotovo se spomnite otroških dni, brezskrbnih dni, ko smo šli takoj po koncu pouka domov, tam naredili domače naloge, se učili, počakali na prihod staršev in se odšli ven igrat. Ven, na travnike, v gozdove, na igrišča in če ničesar od naštetega ni bilo v bližini, smo si to ustvarili. Avtomobilov je bilo manj in velika parkirišča so postala improvizirana teniška igrišča in prostor za igro “med dvema ognjema”, garažna vrata so bila kot nalašč za igranje nogometa, drogovi za “stepanje” preprog kot nalašč za odbojko in grmovja odlična skrivališča. Domov nas je včasih pregnal dež, ampak šele potem, ko smo preverili globino vseh luž, največkrat pa smo se domov vrnili ob mraku ali ob klicu staršev. In ne, niso nas klicali na čudežno nedosegljive mobilne telefone, ampak skozi okna.
Danes so otroci v šoli do 14., 15. ure ali celo dlje in ko pridejo domov, imajo ravno dovolj časa, da se preoblečejo in pripravijo vse potrebno za odhod na katero od danes obveznih dodatnih aktivnosti, s katerimi imajo danes otroci zapolnjen ves prosti čas. Aktivnosti so, sploh v predšolskem obdobju in prvi triadi osnovne šole, bolj preživljanje časa kot dejansko učenje ali izpolnjevanje talenta ali znanja. Obstajajo seveda izjeme in iz množic otrok, ki se ukvarjajo s športom, plesom, glasbo in še čim bo v naslednjih letih morda na površje izplaval kakšen velik talent, kot so Nika Klun, Goran Dragić, Anže Kopitar, Tina Maze in podobni. Ampak za to bo potrebno veliko odrekanja, truda in ogromni starševski finančni vložki.
Želja staršev ali otrok?
Starši napako pogosto začnejo delati že pri najmlajših, saj želijo biti vedno zraven in po možnosti dokumentirati vsak gib in vsak zvok. Otrok potrebuje samoto (oziroma družbo vrstnikov). Otrok mora sam ugotoviti, kako se premika avto, kako se zgradi stolp, kako se nekaj podre in sestavi, vstavi in vzame ven. V trenutku, ko otroku postavimo meje in postavimo pravila, mu “ubijemo” veselje do igre.
Včasih na igriščih, danes …
Zagotovo se spomnite otroških dni, brezskrbnih dni, ko smo šli takoj po koncu pouka domov, tam naredili domače naloge, se učili, počakali na prihod staršev in se odšli ven igrat. Ven, na travnike, v gozdove, na igrišča in če ničesar od naštetega ni bilo v bližini, smo si to ustvarili. Avtomobilov je bilo manj in velika parkirišča so postala improvizirana teniška igrišča in prostor za igro “med dvema ognjema”, garažna vrata so bila kot nalašč za igranje nogometa, drogovi za “stepanje” preprog kot nalašč za odbojko in grmovja odlična skrivališča. Domov nas je včasih pregnal dež, ampak šele potem, ko smo preverili globino vseh luž, največkrat pa smo se domov vrnili ob mraku ali ob klicu staršev. In ne, niso nas klicali na čudežno nedosegljive mobilne telefone, ampak skozi okna.
Danes so otroci v šoli do 14., 15. ure ali celo dlje in ko pridejo domov, imajo ravno dovolj časa, da se preoblečejo in pripravijo vse potrebno za odhod na katero od danes obveznih dodatnih aktivnosti, s katerimi imajo danes otroci zapolnjen ves prosti čas. Aktivnosti so, sploh v predšolskem obdobju in prvi triadi osnovne šole, bolj preživljanje časa kot dejansko učenje ali izpolnjevanje talenta ali znanja. Obstajajo seveda izjeme in iz množic otrok, ki se ukvarjajo s športom, plesom, glasbo in še čim bo v naslednjih letih morda na površje izplaval kakšen velik talent, kot so Nika Klun, Goran Dragić, Anže Kopitar, Tina Maze in podobni. Ampak za to bo potrebno veliko odrekanja, truda in ogromni starševski finančni vložki.
Želja staršev ali otrok?
Starši napako pogosto začnejo delati že pri najmlajših, saj želijo biti vedno zraven in po možnosti dokumentirati vsak gib in vsak zvok. Otrok potrebuje samoto (oziroma družbo vrstnikov). Otrok mora sam ugotoviti, kako se premika avto, kako se zgradi stolp, kako se nekaj podre in sestavi, vstavi in vzame ven. V trenutku, ko otroku postavimo meje in postavimo pravila, mu “ubijemo” veselje do igre.
Seveda se je treba vprašati, ali Miha hodi na nogomet in Metka k baletu zato, ker si tega želita sama in v tem tudi uživata ali sta ju v to prepričala starša. Navdušenje otrok ponavadi pada z vsako povišano stopnjo zahtevnosti in predanosti, sčasoma se seveda ne morejo več ukvarjati s petimi aktivnostmi in morda celo pridejo v konflikt, bodisi s trenerjem ali sotekmovalcem.
In tu na sceno znova stopijo starši, saj njihovega Mihca pa že ne bo nihče zasmehoval in kaj si pa misli tista naduta punca, ko daje v nič njihovo popolno Metko? Napaka se vsekakor dela tudi v tem, da prave tekmovalnosti ni več, saj so vsi zmagovalci in četudi imajo trenerji (kjer gre prevečkrat za študente DIF-a) pred seboj neizbrušen dragulj, tega ne prepoznajo ali ga celo potopijo nazaj v povprečje. Slovenci pa res nismo taki, da bi radi izstopali in zato so tisti redki šampioni hitro na tnalu obrekljivcev. Vse konflikte in prepire se že v ranem otroštvu pomete pod preprogo in pozabi, otrok pa ne zna nobene težave reševati sam, saj so vedno nekje blizu starši. In seveda ni nič narobe, če otrok staršu zaupa svoje težave in se o njih pogovori ter mu starš svetuje, kako naj težave in konflikte reši, ne pa da jih rešujejo starši namesto otrok.
Hierarhija
Včasih je bila hierarhija jasna - starejše se je spoštovalo in če so na igrišče prišli starejši, s(m)o se jim mlajši umaknili. Kazen je bila lahko kakšna precej močna žoga, ki te je zadela točno tja, kjer je najbolj bolelo. Po hierarhični lestvici si napredoval - bodisi z leti in centimetri, bodisi z znanjem in dokazovanjem. Vsi so vedeli, koga si premagal na poti do tja in “včeraj Mihca, danes Miho” so vsi spoštovali.
Danes tega spoštovanja ni več. Na igriščih, če že, so otroci skupaj s starši, največkrat očeti. Če tja pridejo sami, do starejših ne pokažejo prav nobenega spoštovanja in začnejo hitro groziti, kako bo mimo prišel starejši brat, stric, oče ali pa kar vsi trije.
In tu na sceno znova stopijo starši, saj njihovega Mihca pa že ne bo nihče zasmehoval in kaj si pa misli tista naduta punca, ko daje v nič njihovo popolno Metko? Napaka se vsekakor dela tudi v tem, da prave tekmovalnosti ni več, saj so vsi zmagovalci in četudi imajo trenerji (kjer gre prevečkrat za študente DIF-a) pred seboj neizbrušen dragulj, tega ne prepoznajo ali ga celo potopijo nazaj v povprečje. Slovenci pa res nismo taki, da bi radi izstopali in zato so tisti redki šampioni hitro na tnalu obrekljivcev. Vse konflikte in prepire se že v ranem otroštvu pomete pod preprogo in pozabi, otrok pa ne zna nobene težave reševati sam, saj so vedno nekje blizu starši. In seveda ni nič narobe, če otrok staršu zaupa svoje težave in se o njih pogovori ter mu starš svetuje, kako naj težave in konflikte reši, ne pa da jih rešujejo starši namesto otrok.
Hierarhija
Včasih je bila hierarhija jasna - starejše se je spoštovalo in če so na igrišče prišli starejši, s(m)o se jim mlajši umaknili. Kazen je bila lahko kakšna precej močna žoga, ki te je zadela točno tja, kjer je najbolj bolelo. Po hierarhični lestvici si napredoval - bodisi z leti in centimetri, bodisi z znanjem in dokazovanjem. Vsi so vedeli, koga si premagal na poti do tja in “včeraj Mihca, danes Miho” so vsi spoštovali.
Danes tega spoštovanja ni več. Na igriščih, če že, so otroci skupaj s starši, največkrat očeti. Če tja pridejo sami, do starejših ne pokažejo prav nobenega spoštovanja in začnejo hitro groziti, kako bo mimo prišel starejši brat, stric, oče ali pa kar vsi trije.
Igrišča so nevarna
Res je tudi, da so se časi spremenili in da je večina staršev v dilemi, ali otroka spustiti samega na igrišče ali ne. Tam so starejši, ki grdo govorijo in se neprimerno obnašajo, tam je tisti znani nasilnež, ki rad draži in maltretira otroke, na kakšni klopi vedno sedi sumljiv moški, na travnike ljudje vozijo pse in za njimi ne počistijo, pa še čez cesto je treba in otroka lahko povozi avto …
Zato starši živijo v nekem zmotnem prepričanju, da je veliko varneje, če otroka za cel dan prepustijo “varnemu” objeme televizije, interneta in računalniških iger. No, ali pa jim - kot smo zapisali v uvodu; sleherni prosti trenutek napolnijo z dodatnimi aktivnostmi in tudi tako zavrejo njihovo naravno željo po (prostem) gibanju.
Torej, če je še pred leti veljalo, da moramo otrokom vrniti igrišča, se je zgodba v le nekaj letih popolnoma spremenila - igrišča so, otrok pa nikjer. Torej, vrnimo igriščem otroke.
Res je tudi, da so se časi spremenili in da je večina staršev v dilemi, ali otroka spustiti samega na igrišče ali ne. Tam so starejši, ki grdo govorijo in se neprimerno obnašajo, tam je tisti znani nasilnež, ki rad draži in maltretira otroke, na kakšni klopi vedno sedi sumljiv moški, na travnike ljudje vozijo pse in za njimi ne počistijo, pa še čez cesto je treba in otroka lahko povozi avto …
Zato starši živijo v nekem zmotnem prepričanju, da je veliko varneje, če otroka za cel dan prepustijo “varnemu” objeme televizije, interneta in računalniških iger. No, ali pa jim - kot smo zapisali v uvodu; sleherni prosti trenutek napolnijo z dodatnimi aktivnostmi in tudi tako zavrejo njihovo naravno željo po (prostem) gibanju.
Torej, če je še pred leti veljalo, da moramo otrokom vrniti igrišča, se je zgodba v le nekaj letih popolnoma spremenila - igrišča so, otrok pa nikjer. Torej, vrnimo igriščem otroke.
Mnenje strokovnjakinje, Alenka Košir, profesorica športne vzgoje in avtorica treningov VIIT
Kaj je krivo, da se je stanje desetletnikov v dvajsetih letih (rojenih okoli leta 1980 oz. okoli leta 2000) tako drastično spremenilo - vse bolj debeli, gibalno vse slabši in vse bolj apatični?
“Nemogoče ja najti le en vzrok – teh je več in so med seboj prepleteni. Spremenil se je način življenja, starši zaradi dolgih delavnikov pozno prihajajo domov, čas za skupne popoldanske športne aktivnosti se zmanjšuje. Po drugi strani je otrokom na razpolago poplava vseh možnih tehnoloških igračk, internet, mobilni telefoni ipd., s katerimi si zapolnjujejo svoj prosti čas. Včasih smo popoldan na dvoriščih igrali med dvema ognjema in skakali gumitvist. Potem je tu še vsa predelana hrana, ki je v preteklih letih zavzela večji del jedilnikov, deloma zaradi pomanjkanja časa, deloma zaradi iskanja enostavnih rešitev. Vse te spremembe so seveda negativno vplivale na gibalno in splošno zdravstveno sliko naših otrok. Vendar se mi zdi, da se zadnje čase vseeno trend obrača v drugo smer, nazaj k nepredelani hrani in k poudarku kako pomembno je gibanje za kvalitetno življenje.”
Vaš nasvet staršem ...
“Težava današnjega časa je tudi v preveč izbire. S tem mislim na »milijon« popoldanskih dejavnosti, ki so našim otrokom na razpolago. Starši v želji po najboljšem ponavadi vpišejo še zelo majhne otroke v preveč popoldanskih aktivnosti. »Naj spoznajo čim več športov, jezikov, balet pa še kakšen inštrument …«, si mislijo, ko cele popoldneve razvažajo svoje malčke naokoli. Mislim, da v tem ni nič dobrega. Malčki so preobremenjeni z preveč informacijami in preveč usmerjani. Moj nasvet staršem bi bil predvsem to, da otrokom sami postavijo dober vzgled. Otroci hote ali nehote posnemajo vzorce staršev in če sta v družini gibanje ter zdrava prehrana vrednoti, boste s tem najbolje poskrbeli za zdravje svojih otrok. Torej, gibajte se, vključujte vaše otroke v svoje aktivnosti, vzemite jih s sabo v naravo, na vrt, v kuhinjo… naj vam pomagajo rezati zelenjavo, naj naredijo zelenjavne možičke … Skratka zdrav način življenja jim lahko predstavite na njim zabaven način in sčasoma ga bodo vzljubili tudi sami.”
Članek je bil objavljen v reviji Lepa & zdrava, junija 2014
Ni komentarjev:
Objavite komentar