Veličino posameznih športnikov največkrat merimo na podlagi dosežkov v njihovi karieri. Kako pa jim je uspelo, koliko truda, volje in odrekanja so morali za svoj uspeh vložiti? O mnogih so bile napisane knjige, mnogi so knjige napisali sami. Kaj je boljše - pogosto samopoveličevalen pristop pripovedovanja v prvi osebi, ki lahko marsikaj zamolči ali nek novinarski, statističen pristop, ki pa ne ponudi nič več od tistega kar v veliki večino vemo ali preberemo na spletu.
Juanan Hinojo - UKRADENE SANJE JUGOSLOVANSKE KOŠARKE, 1. in 2. del
Španski avtor Juanan Hinojo je kot mnogi drugi z dobršno mero zavidanja in čudenja spremljal navdušujoče tekme jugoslovanske reprezentance predvsem v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sta se modremu stroju enakopravno lahko zoperstavili le že takrat izredno močna, čeprav amaterska ekipa ZDA in pa Sovjetska zveza. Dve desetletji kasneje se je odločil tako s pomočjo literature kot tudi prek pogovorov z nekaterimi glavnimi akterji raziskati veliko skrivnost “nerazložljivega” uspeha jugoslovanske klubske in reprezentančne košarke, ki se ni začelo šele v osemdesetih, ampak že veliko prej.
Začne z velikimi štirimi botri jugoslovanske košarke, ki so v obdobju po drugi svetovni vojni postavili temelj uspeha in med katerimi je bil najpomembnejši Aleksandar Nikolić, nadaljuje z njihovimi učenci - Žeravico, Novoselom, Pešićem, Tanjevićem, Skansijem, Ivkovićem, Maljkovićem in Obdarovićem - imena, ki še danes vzbujajo (straho)spoštovanje celega sveta. Zanimivo je iti po poti, ki je najboljše jugoslovanske klube (in reprezentanco) pripeljala od nezaustavljivih napadalcev do briljantih obrambnih strokovnjakov in jih na vrhuncu povezala v nepremagljivo silo. Avtor se je poleg uspehov mladinskih in članskih reprezentanc poglobil tudi v klubsko dogajanje in pod drobnogled vzel vse tri velikane - zagrebško Cibono, beograjski Partizan (in deloma tudi Crveno zvezdo) ter splitsko Jugoplastiko (oz. kasneje Pop84), ki v Evropi tako po zaslugi odličnih trenerjev in igralcev niso imeli prave konkurence.
Pisanje, ki občasno zajadra v preveč statistično področje, seveda še dodatno začinijo in zabelijo številne anekdote in potrjene govorice, ki odkrijejo kakšno tančico skrivnosti, zakaj je komu morda uspelo le v klubu, ne pa tudi v reprezentanci in kje tičijo razlogi za tiste redke, a tedaj zelo nepričakovane neuspehe. Posebno pozornost seveda nameni tudi najbolj izstopajočim košarkarjem - generaciji iz sedemdesetih, ko so kraljevali Čosić, Kičanović, Dalipagić, Daneu, Slavnić, Delibašić in seveda tisti neverjetni iz osemdesetih s Petrovićem, Kukočem, Divcem, Paspaljem, Rađo, Đorđevićem in Zdovcem, posveti pa se tudi mlajši generaciji, ki je zablestela (čeprav z le redkimi izjemami) v drugi polovici devetdesetih, kar nekaj biserov pa ni bilo izbrušenih v dragulje.
Po letu 1990 in predvsem po svetovnem prvenstvu v Argentini leta 1991 dinamika zgodbe začne padati - najboljši so iz Jugoslavije odšli po Evropi oz. ZDA, Jugoslavija je razpadala, čeprav je tedaj predvsem Srbija (oz. ZR Jugoslavija) uspela še nekaj let držati stik s svetovnimi velesilami in sanj je bilo konec. Na olimpijskih igrah v Barceloni 1992 smo videli spopad Hrvaške in tistega edinega pravega ameriškega Dream Teama, žal pa ne bomo nikoli izvedeli, kako bi se morali za zlato medaljo potruditi Jordan, Magic Johnson, Larry Bird, Ewing, Barkley, če bi jim nasproti poleg Petrovića, Kukoča, Vrankovića in Rađe stali še Divac, Paspalj, Đorđević, Danilović, Zdovc in še kdo. Reprezentanca s privzgojeno mentaliteto garaških zmagovalcev, ki se ne predajo do zadnjega sodnikovega žvižga.
Najbolj celovita, natančna in hkrati zanimiva biografija o jugoslovanski košarki je pravzaprav obvezen del zbirke vsakega zanesenjaka, ki je stiskal pesti in navijal tako za “plave” kot za svoj najljubši klub in ki se še zdaj spominja nepozabnih obračunov iz časov najboljše in tudi najlepše košarke. Vsi mladi bi morali knjigi prebrati že samo zato, da spoznajo, da tiste zgodbe o neskončnih metih na koš, urah dodatnih treningov in posledičnem uspehu niso pravljice, ampak dejstva. Hinojo je vse zgodbe povezal v zanimivo celoto in je to storil boljše, predvsem pa bolj objektivno in z mnogo več spoštovanja, kot bi to storil kak domači avtor, ki bi favoriziral tega ali onega. Hinoju je jasno - zmagovala je odlična ekipa fantastičnih posameznikov z nenadkriljivim trenerjem na čelu.
Knjigi potrjujeta kar nekaj dobro znanih dejstev, ki bi se jih morala zavedati tudi današnja generacija športnikov in generacij, ki prihajajo - vrhunskega športnika bosta ustvarila talent in predvsem zvrhana mera garanja in treningov. Generacije trenerjev in tudi igralcev v bivši Jugoslaviji so se tega dobro zavedale in zato je bivša skupna država lahko ustvarila toliko izrednih športnikov in to ne le v košarki.
Ni komentarjev:
Objavite komentar