Spominjam se, ko sem kot osnovnošolec bral Skrivni dnevnik Jadrana Krta, v katerem je on pisal o TV-prenosu veličastne in nepozabne pravljične poroke med princem Charlesom in Diano. Poroka po televiziji, zakaj? In zakaj bi to kdo gledal in sanjaril, da bi sam nekoč doživel isto?
In potem me je oni dan presenetila novica, da je umrl neuničljivi železni kancler rock’n’rolla, Lemmy Kilmister. Šok! Moja prva misel je bila, da je to zame podoben trenutek, kot je bila za moje starše smrt Elvisa Presleyja 1977. Težko rečem, da je bil Lemmy (ali pač njegovi Motorhead) med tistimi glasbeniki, ki bi jih po božje častil, a njegov vpliv, njegova podoba in drža sta bili utelešenje rock’n’rolla. Tistega pravega, iskrenega, nekorporativnega, kakršen je bil pred petdesetimi leti in kakršen bi moral ostati. Nenavadno se mi je zdelo, ko je po spletu zaokrožila novica, da bodo spominsko slovesnost in pogreb prenašali prek svetovnega spleta - pač za vse tiste oboževalce, ki ne bodo mogli priti na Sunset Strip. Bi si Lemmy želel tega? Ne. Bi si želel solzavih posvetil z obveznim #rip (in ne, ne šteje niti kot okrajšava za rock’n’roll in peace) na koncu? Nikakor. Lemmy ne bo počival in prepričan sem, če bi lahko izbiral, da bi rajši umrl na odru ali pa v Rainbow baru, za zadnje slovo pa bi si najbrž želel nepozabne rock’n’roll zabave. Sodeč po tistih, ki so prišli, bi lahko bila zabava res odlična - Slash, Dave Grohl, Sharon in Ozzy Osbourne, Lars Ulich in Robert Trujillo, Dee Dee Snider, Triple H in mnogi drugi, ki so se spominjali Lemmyja, pripovedovali zgode in nezgode, ampak - kakšna zabava je Lemmyja čakala na oni strani? Keith Moon in John Bonham, Cliff Burton, Bon Scott, Lemmyjev bivši “delodajalec” Jimi Hendrix, člani Ramones, Lou Reed, Freddie Mercury, Kurt Cobain, ...
Priznam, da sem si po televiziji ogledal en sam pogreb. Podobno presenetljiva novica kot ta o Lemmyjevi smrti, vsaj zame, je bila tista 7. junija 1993, ko je v avtomobilski nesreči umrl velikan jugoslovanske oziroma takrat hrvaške košarke, Dražen Petrović. Za ljubitelja košarke, ki je odraščal ob vragolijah Jordana, Birda, Magica Johnsona, Thomasa, Barkleyja, je bil to tedaj popoln šok. Hrvaška televizija je prenašala pogreb, gledal sem sključene dvometraše, ki so komaj nosili krsto in pred televizorjem jokal kot otrok. Preprosto nisem mogel verjeti. Še danes komaj verjamem.
Ampak, kaj (odraslega) človeka žene, da gleda prenos pogreba? Globoko spoštovanje do pokojnika? Zavrtiš si glasbo, pogledaš film, prebereš knjigo, pogledaš posnetek tekme, ampak - pogreb? Kakšna nekro oblika vojerstva je to? Kako zelo si podoben starim ženičkam, ki hodijo na pogrebe sestrične od bivše žene bratovega soseda, ki se je odselil pred tridesetimi leti v Nemčijo? In potem komentiraš, kakšen venec in ikebano je izbral prvi, kako neprimerno se je oblekla tista zraven njega in kdo med mašo ni brisal solz in pritrjeval župniku?
Poroko še nekako razumem, čeprav spet - kdo od nas si pa lahko privošči kraljevo poroko? Že poroko vse težje! Spomnim se poroke med princem Williamom in vojvodinjo Kate pred leti - življenje v naših uredništvih se je za nekaj ur (!) ustavilo. Z zadržanim dihom so kolegice spremljale vsak korak, vsak gib, poslušale komentarje in komentirale tudi same … Poznate še slabši način za izgubljanje časa? Morda 24-urno spremljanje resničnostnih šovov?!
Lemmyjevega pogreba nisem gledal. Mislim, da sem z Draženovim izpolnil kvoto. Obeh se bom spominjal po marsičem drugem kot solzavih govorih ob njunem zadnjem slovesu. No, in potem se je nepričakovano poslovil še veliki glasbeni kameleon David Bowie in nekaj dni zatem, prav na dan razglasitve oskarjevih nominirancev še britanski igralec Alan Rickman, ki ga bolj kot po vlogi v Harryju Potterju pomnim po fantastičnem negativcu Hansu Gruberju v prvem delu Umri pokončno in po odlični upodobitvi šerifa iz Notthinghama v Princu tatov. Brez prenosov ceremonij in pogrebov, prosim. To so velikani, ki so pogosto naredili piko na i.
Lemmy je nekaj dni pred smrtjo dopolnil 70 let, David 69 in Alan je bil ravno tako star 69 let. Za vse tri je bil usoden rak. Ali je seksi 69 postala nova 27?
P.S.. In kot da vse to ne bi bilo dovolj, je v petek zvečer sledila nova smrt. Za vse, ki smo odraščali v osemdesetih, je bila serija Grizli Adams preprosto nekaj, kar si gledal. Tudi zaradi izjemnega Dana Haggertyja, ki je bitko z rakom izgubil v 74. letu starosti.
Kolumna je bila objavljena v reviji Vklop, 21.1.2016.
Ni komentarjev:
Objavite komentar