V mnogih družinah velja, da je prostor pred televizijo edini skupni prostor in tam preživeti čas edini skupni čas v družini. Drugi so mnenja, da televizija razdružuje, sploh, če je nanjo priklopljena kakšna igralna konzola, saj so le redko zadovoljeni vsi okusi. Sine bi streljal, mama telovadila, ata dirkal in hči raziskovala pravljične svetove.
Vsi pa pozabljamo, da smo se včasih družili ob igranju družabnih iger - človek, ne jezi se, monopoly in tombola, če iger s kartami niti ne omenjamo. Čeprav, ko smo ravno pri kartah - ste kdaj gledali TV-prenose / posnetke turnirjev v pokru? Resno, to kdo gleda? In če že, zakaj je tarok, mojstrska strategija, potem televizijsko diskriminiran? Torej, družabne igre … prišli smo do točke, ko igranje družabnih iger gledamo po televiziji - bil je Moj dragi zmore, še vedno sta recimo Vem in Vse je mogoče. In če morda niste vedeli - po teh priljubljenih TV-oddajah so vam na voljo tudi fizične družabne igre. Moj dragi zmore s številnimi zabavnimi izzivi za dva, obstaja tudi nekaj različic zdaj že ugasnjenega šova Moja Slovenija - tako odrasla kot otroška različica in seveda tudi tista rojstnodnevna s paketom; pa Vem s skoraj štiridesetimi križankami, ki bodo kar konkretno razburkale vaše možganske vijuge, na prodajnih policah lahko še vedno najdete ne najbolj posrečeno predelavo šova Gostilna išče šefa, ampak … veste, katero boste iskali zaman? Prav tisto, ki smo jo to soboto zaman čakali na prvem programu nacionalke. Vse je mogoče - tisto, ki kar kliče po druženju in zabavanju. Si predstavljate domačo izvedbo Kričača, Dvojno pantomimo, morda tudi Ko si na tleh, Prepovedane besede, TV napovedovalko, Zadnje novice, Fotomimo, Žive črke, … In vsako soboto, ko se z družino huronsko smejimo ob gledanju TV-oddaje, razmišljam, kako zabavno bi bilo to dejansko početi v živo?
Po drugi strani pa - zakaj ni določenih družabnih iger še nihče prenesel v TV-format? Predstavljajte si recimo človek, ne jezi se, kjer bi vsako ekipo predstavljala določena televizija (ali pa politična stranka). Rosvita najbrž ne bi hotela biti pri rdečih, Lili, Marko in Boštjan bi si želeli ves čas menjati ekipe, Uroš bi se hitro razburil in ga sploh nihče ne bi želel v ekipi, za razliko od vedno preudarnega in razsodnega Slavka, lahko samo ugibamo, kdo bi koga ves čas izbijal iz igre in kakšen prepir bi nastal, ko bi prišli do hišic. In če k temu dodamo še komentiranje Mirana Ališiča s pomočjo Andreja Stareta in Iva Milovanoviča, bi imeli prvovrstno TV-zabavo.
In če potegnemo vzporednice s tujino in industrijo, ki ji pri nas niti industrija ne moremo reči, sem se je pa dotaknil v uvodu. Gaming turnirji - naj bodo v fantazijskih strategijah, športnih, dirkaških, pretepaških, … igrah; drugje že v same dvorane pritegnejo več ljudi kot pri nas nogometni derbiji, nagradni skladi so enormni, podpora medijev pa ravno tako, posneti bojev pa na YouTube presegajo oglede opevanih slovenskih glasbenih zvezdnikov. V tujini so celo dogodki, kjer udeleženci igrajo tudi pri nas priljubljeni Catan, odlično obiskani, pri nas pa v najboljšem primeru tu pa tam zasledimo novičko (sicer kar v oglasnem letaku organizatorja) o Yu-Gi-Oh turnirju. Na katerega pride šest tekmovalcev in njihovi sorodniki, ki gredo medtem nakupovat.
Objavljeno v reviji Vklop, 14.1.2016
Ni komentarjev:
Objavite komentar