“Enako kot lani?” “Enako kot vsako leto!” je ponavljajoči delček dialoga med 90-letno miss Sophie in njenim butlerjem Jamesom iz dvoosebnega skeča Večerja za enega, ki ga prvi program avstrijske nacionalke televizije tradicionalno predvaja na silvestrski večer, premierno pa je bil predvajan leta 1963. In prav ta košček nekaj več kot deset minut trajajočega skeča lepo opiše vsakoletno praznično TV-ponudbo naših in tujih TV programov.
Vsako leto znova se sprašujem, kaj divja po glavah sestavljalcev božičnih in silvestrskih TV-programov, sploh tistih z večletnim stažem? Se sprašujejo, kdo še ni videl prav vseh delov Sam doma (ste vedeli, da obstaja tudi peti del?), zavrteti klasično ali barvno različico Čudeža na 34. ulici in kateri glasbenik ni še prav nikoli nastopil v kateri od silvestrskih oddaj? Kakšen boj mora vladati med televizijami, da ekskluzivno dobijo Alfija Nipiča, ki zapoje zimzeleni Silvestrski poljub?! Še dobro, da so vse silvestrske oddaje posnete slab mesec vnaprej in se Alfiju ni potrebno klonirati in lahko v živo zapoje na kakšnem od trgov. Na televiziji nam potem ostane še kakšen od koncertov Il Divo, treh tenorjev, Michaela Bubleja ali Justina Bieberja (khm, khm!) in seveda ne smemo pozabiti na slovenske filme. Tudi tu je - vsaj predvidevam, konkurenca vsako leto hujša.
Nacionalka nam je letos postregla s filmom Dekleta ne jočejo Matevža Luzarja o treh ženskah, ki po sili razmer postanejo izterjevalke. Tanja Ribič, Maša Derganc in Nina Rakovec so te tri in vsaj v primeru Tanje Ribič se resno sprašujem, ali ona sploh zna igrat? V vsaki vlogi se mi zdi enaka - en hip barbikasta trapa, potem rahlo kolerična seksulja in večino časa kot nekdo, ki misli, da je zvezdnik in da se ji morajo vsi klanjat. Skratka, med filmom bi skoraj zaspal, ker skoraj uro traja, da se kaj začne dogajat, pa še potem ni nobenega pravega dogajanja, dialogi so tako površni in naučeno slovenski, da nič čudnega, da pri nas uspejo le filmi, ki so delo bolj ali manj naturščikov. Naj bo to Tu pa tam, Jebiga, Gremo mi po svoje (tega je vrtela komercialna televizija, pa potem še precenjeni Traktor, ljubezen in rock’n’roll) ali pa Šiška Deluxe. Dekleta ne jočejo so reševali “stranski” liki - Dergančeva malo manj, Rakovčeva ima neko prezenco, ki jo zna še kam pripeljat, tu sta bila potem še večni “safety-net” Peter Musevski in Valter Dragan. Ampak osupel sem bil nad izbruhi navdušenja na družbenih omrežjih - kot da imamo čast gledati daleč najboljši slovenski film vseh časov. Jaz sem pač dobil občutek, da gledam še en zelo povprečen slovenski film - celo kratki film Sošolki, ki je sledil veliki praznični premieri, je postregel z več dinamike, čeprav spet z vso slovensko predvidljivostjo in apatičnostjo; in da želijo z orgazmičnimi hvalnicami vsi predvsem nekam zlesti režiserju.
Tudi za opis tega in večine drugih slovenskih filmov bi lahko uporabili uvodni “Enako kot lani?”, “Enako kot vsako leto!” In tudi dejstva, da je komercialka cel mesec napovedovala premiero prvega dela Hobita, ki so ga - ob vsaj drugem delu; zavrteli že na vseh drugih kanalih, ne gre spregledati.
Novoletna stalnica sta seveda tudi tradicionalni novoletni koncert dunajskih filharmonikov in pa druga postojanka novoletne skakalne turneje, Garmisch-Partenkirchen. Kar je bila lani Tina Maze (no, in tudi Peter Prevc, da ne bo pomote), je letos le še Peter Prevc. Zanj stiskamo pesti, bentimo čez veter in izravnave, sodnike, žirije, režije, komisije in še koga. Ampak Peter se s tem ne obremenjuje kaj veliko. Skače, leti, zmaguje. Tako je bilo tudi na novega leta dan. Še dobro, da je izpral sivino prazničnega TV-programa. V nedeljo je zmagal še enkrat in srčno upamo, da se bomo na dan, ko boste vi prebirali te vrstice, že veselili drugega slovenskega zmagovalca prestižne novoletne turneje - po Primožu Peterki še Petra Prevca. On je ta hip pravzaprav edini, zaradi katerega je sploh vredno prižgati TV.
Zapis je bil objavljen v reviji Vklop, 7.1.2016.
Ni komentarjev:
Objavite komentar