Kraljevi puding

“Ampak jaz se res ne želim poročiti z njim,” se je večer pred svojim velikim dnem besno upirala Cate, “Ne vem, zakaj ste izbrali prav mene.” “Izbral te je on!” se je namuznil oče, “In če te izbere bodoči kralj, prikimaš in rečeš da.” Cate se je nemočno obrnila k mami, ki je bila ves dan tiho. Jezno in nemočno je zamahnila z rokami: “To ni pošteno! Zakaj jaz? Sta ga sploh pogledala? Plešo ima, njegovi starši so trapasti, babica je trčena, njegov mlajši brat je veliko bolj privlačen in... joj, človek je!” Oče in mama sta jo prestrelila s pogledi! “In kaj drugega si ti, gospodična?” je z besnim glasom rekel oče, “Upam, da si tudi ti človek in predvsem, da še nisi ženska!” Zdaj je bila Cate tista, ki je očeta prestrelila s pogledom: “Kakšne neumnosti govoriš! Kot da ni dovolj, da vsi pišejo o tem, da sem noseča z... z njim, zdaj pa še ti!” Po teh besedah je besno odšla iz kuhinje v svojo sobo.

Potrebovala je spanec, veliko spanca. Včerajšnja dekliščina ni pomagala pri vsem skupaj - točili so pangalaktični grlorez, a je bilo v njem preveč absinta, ki mu je najbrž rok potekel nekje v prejšnjem stoletju. Čudno, čudno je bilo! Še vedno ni prepričana, kaj se je dogajalo med njenim bratom in tistima avstralskima vojakoma - spominjala se je polavtomatskih pušk, starih lesenih ravnil, kakršne je nekdaj v šoli najbrž uporabljala njena prababica, spuščenih hlač ter barvastih kač. Kaj je lezlo kam, se ni hotela spominjat. Štirje astronavti, za katere je bila ves čas prepričana, da so pravzaprav slačifantje, so se tako napili, da so bruhali v svoje čelade in jih na poti domov veselo natikali nazaj na glave. Ampak, odpeljali so se z Božičkovimi sanmi??? Večina deklet se je zabavala s štirimi temnopoltimi mornarji, ki se niso znebili vonja po kislem zelju, rumu, stotih pristaniščih in vsaj še enkrat toliko javnih hišah, ki so jih obiskali. Očitno je imela samo ona tako oster vonj - res je, da nobena od deklet ni imela opravka z njihovimi usti ali oblačili, saj so imeli ves čas odprto zgolj zadrgo. Njej se je želodec dvignil vsakokrat, ko je zgolj pomislila, da bi katerega od njih kakorkoli zadovoljila. In kot je bilo videti na koncu, dekliščina niti ni bila namenjena njej - vsi so ji čestitali, jo objemali in že naslednji trenutek odšli do pulta s pijačo, njo pa pustili samo. Ja, njen najbolj zvesti spremljevalec je bil pangalaktični grlorez, ki ji je bil kar preveč zvest. In potem zbor stotih nun, ki jih je posebej za to priložnost zbrala Whoopi Goldberg, oblekla pa Victoria Beckham in ki je ves večer - ampak res ves večer, prepeval isto pesem - For She’s a Jolly Good Fellow. Kot da ne bi bila na vsakem koraku opomnjena, da se bliža veliki dan - dan, ko bo izrekla usodni dan in se omožila z drugim kandidatom za kralja Združenega kraljestva.     

Cate ni vedela, kdaj je zaspala, a noč je bila vsekakor prekratka. Zjutraj jo je vidno živčna, a z odlično odigranim nasmeškom prebudila mati. No, oseba, ki jo je zadnje mesece klicala mati, prej jo je poznala zgolj po oznaki. Ni imela dovolj časa, da bi pojedla zajtrk, ko je na vratih pozvonilo. “Cate, prišli so!” jo je poklicala mati. Cate je počasi vstala, zavzdihnila in odšla proti vratom. “Kaj vse sem jaz pripravljena žrtvovati za svoj narod. Upam samo, da se bo zadeva razpletla pred poročno nočjo. Zdi se mi, da me bo zvečer bolela glava. Lahko pa se napijem in omedlim in tako potem vsak večer, dokler ne bo te dvojne igre enkrat za vselej konec.” je razmišljala med potjo v palačo, kjer jo bodo oblekli, naličili, ji uredili pričesko in poskrbeli, da bo na veliki poroki blestela ob bodočem kralju. No, kdaj bo “njen” Billy kralj, če sploh, je bilo sploh vprašanje, s katerim se Cate sploh ni želela obremenjevat.

Delila je prijazne nasmeške in odgovarjala s kratkimi odgovori, prav tako kot so jo naučili. Najrajši bi sicer vedno znova odgovorila z jasnim in odločnim NE, ampak si tega ni smela privoščiti. Ne še. Obleka je bila tesna, pretesna. Slabo je jedla zadnje dni, ampak očitno še vedno predobro - od otrobov, koprivinega čaja in korenja se ji je že mešalo. Zvečer, ko se je sklanjala nad školjko, se je pogosto spraševala, v katero barvo se bo spremenila - rjavo, zeleno ali oranžno?! Vsi so govorili, da je prelestna, sama pa se je le smehljala, saj je zadrževala zrak in sploh ni mogla odgovarjat. In potem vlečka - kdo si je to izmislil? Na tem svetu ni nič takega kot kratka vlečka, saj nič kratkega ne moreš vleči po tleh. Kar naj gredo vprašat katerega od tistih mornarjev z dekliščine! Vlečka se vleče po tleh in ona se ves čas spotika obnjo. Visoke pete so ravno tako greh nad grehi - če bi kdo hotel, da imamo sedem centimetrov več, bi nas pač ustvaril sedem centimetrov višje. Ne, tako mora hoditi po prstih, njena peta pa sloni na malo tanjšem žeblju, s katerim so na križ bojda pribili tistega atleta. Nič čudnega, da je lahko vstal od živih. In potem še tančica - saj vendar nismo med Arabci, da bi se morala skrivati! Čudni, čudni, so ti ljudje, je razmišljala Cate med zadnjimi pripravami.

Z očetom oz. osebo, ki jo je morala klicati oče, naj bi se najprej peljala v enem najbolj razkošnih avtomobilov, ulice glavnega mesta kraljevine bodo seveda popolnoma polne. Ves čas bo morala mahati in se smehljati, njej pa bi bilo veliko bolj všeč, če bi šli s podzemno - hitreje je in ne izpadeš kot kak retardiran plemič... Ups, moži se med retardirane plemiče! Njihove korenine morda res segajo nekam v Nemčijo, ampak saj je vsem jasno, da bi lahko Jerry Springer z njihovim družinskim drevesom celo leta snemal svoj bizarnosti poln show. Kočije se je Cate bala. Ne toliko kočije, kot konj. Opozarjali so jo pred konji (in delfini), češ da imajo zelo razvit šesti čut. Vedno, ko jim je prišla blizu, so začeli živčno hrzati in topotati s kopiti. Konjušniki so mislili, da je težava v konjih, ampak ona je vedela, da temu ni bilo tako. Tudi konji so najbrž vedeli.  Ni več štela, koliko konj za njuno poročno vprego so že zamenjali, ampak trenutna vprega se je očitno sprijaznila z njo. Ali pa so zamenjali tudi njih?  

Prišla sta “oče” in “mati”. Slednja je kmalu odšla v opatijo, oče jo bo celo pot spremljal. Ves čas je želel kramljati, njej pa ni bilo do tega. Ni mu bilo do kramljanja z osebo, ki jo je potisnil v to godljo in ki je bil tudi pravzaprav zgolj zato, da bi jo lahko nadziral. Vedel je, da se je med njo in Y55F500R5 začelo nekaj plesti in zato ga je s projekta Kraljevi puding umaknil. No, mogoče je bilo tako pametneje, saj so bile strasti med njima res vse bolj razvnete in za puritance Britance bi bilo najbrž zelo nenavadno, če bi se “oče” in “hči” začela mečkati in bi to počela kjerkoli, bi ju sla napadla. In ponavadi nista ostala pri mečkanju …

Cate je tedaj začela prejemati tvite, ki jih je tekom dneva objavljala sama kraljica. “No, če senilna stara vešča uporablja tviter, potem je najbrž spraznila vso zalogo gina v Združenih kraljestvih,” si je mislila Cate in se začela smehljati, ko je prebrala prvih nekaj tvitov. “Končno se dogaja!”, “Kako dolgo bo še trajalo?”, “Upam, da si je trapček zapomnil najpomembnejše...”, “Upam, da nima tudi on ljubice!”, “Kje je kaj gina?”, “Upam, da vsi preživimo in dočakamo konec!”, “”Kaj se dogaja s Camelo? Prijazna je, pozdravila me je in... nasmeh na njenem obrazu!”, “Menda ta pritepenka ne misli, da bo nosila mojo krono?!”, “Dajmo, dajmo... saj ni tako težko. Liz Taylor - R.I.P., je to storila osemkrat!”, “Bo Cate zdržala? Vsi upi so položeni na njo...” Cate se je zadnje zdelo nenavadno, saj s kraljico ni imela veliko opravka oziroma nič. “Menda ni tudi ona… Ah, ne, nemogoče!” je odkimala Cate in pregnala misli, da bi bila tudi sama mati kraljica vpletena v zaroto.

Z očetom, ki je še vedno blebetal, sta prispela pred opatijo. Vlečka? Seveda se zatika! Visoke pete? Noga ji seveda kleca! In ta pohodna kalvarija naj bi trajala nekaj minut, ki se bodo, kot na generalkah, vlekle v nedogled, v večnost … vsak večer bi opravljala patrulje v najbolj zloglasni soseski, da ji le ne bi bilo treba SPET prehoditi te poti. Z Billyjem, ki je v uniformi izgledal še bolj trapasto kot sicer in čigar pleša se je svetila še nekoliko bolj, sta začela svoj sprehod proti oltarju. Sprehod pa tak - Tantal zagotovo ni trpel tolikšnih muk! in nato se na sredi poti od nikjer pojavi Hugh Grant. Hugh Grant??? “Počakajte!” zakriči Hugh s svojim deškim nasmehom in z zelo širokim korakom stopi pred Cate, jo objame ter se ji zazre v oči, “Bil sem na štirih porokah in pogrebu, šel sem na hrib in se vrnil z gore, bil sem med dolgimi nogami Julie Roberts, iskal način, kako priti mimo ogromne zadnjice Bridget Jones, ampak... od kje so prišli tisti črnci s svojimi dolgimi otepači, ki so me napili na tvoji dekliščini?” Cate ni mogla verjeti, zaprla je oči in Hugh Grant je izginil, nekje daleč je bilo slišati le še krike … je te iste krike slišala tudi na dekliščini? Pa naprej, vse do oltarja, kjer ju je pričakal opat, ki je, vsaj po zadahu, sodeč, zagotovo spil vsaj kakšen liter posvečenega vina preveč. Pa govor in govor in govor, vmes zabaven kraljičin tvit “Dolgo traja! Nekdo bi lahko razmišljal in dal na te stole mehkejše blazine!” in potem obe zaobljubi. Osladna patetika o večni ljubezni in medsebojnem spoštovanju. Zato je morala podpisati pogodbo? In se obvezati, da mu bo rodila vsaj dva otroka? In če se ločita, otroci ostanejo njemu, ona pa bo morala pobrati šila in kopita ter oditi? Mnja, toliko o spoštovanju! “Zdaj moramo razmisliti, kako Charlie ne bi postal kralj...” je tvitnila mati kraljica in kmalu zatem “... da bomo imeli mlado kraljico in kralja!”. Hm...

Cate ni poslušala in ni slišala vprašanja, ali vzame Billyja za svojega moža in bla bla bla. Bila je izgubljena v mislih in izrekla je tisto, kar se ji je cel dan podilo po glavi. “Ne!” je zazvenelo in zadonelo po opatiji, londonskih ulicah, iz zvočnikov številnih televizorjev, računalniških zaslonov in še kje. “Ne?” “Ne!” je odločno ponovila Cate in pogledala osuplega Billyja, “Ne, ne morem. Plešast si in … človek povrhu!” Po opatiji so se razlegli kriki, ko se je Cate v trenutku začela spreminjati - na njeni glavi sta se pojavila še dva para oči, zraslo ji je še šest rok, da je bila podobna ogromni pajkovki, njeno telo je bilo zaščiteno z oklepom iz kevlarja, namesto srca pa je utripala živo rožnata vagina z masivno jekleno ključavnico, iz katere se je cedilo. Cate je zaslišala brenčeč zvok in nato zoprn glas, ki je pripadal svetlolasi samooklicani glasbenici, ki je emigrirala v eno od mini balkanskih državic: “Cate, pa ti si ceu point tega šov!” Ampak zoprn brenčeč zvok ni in ni utihnil, le glasnejši je bil.

Kate je odprla oči. Stegnila roko in ugasnila budilko. “Joj, kakšna grozna nočna mora!” si je rekla in si pomela oči. Petek, 29. april 2011, najlepši dan njenega življenja. Dan, o katerem je sanjala kot majhna deklica in za katerega se je zdelo, da ga ne bo dočakala. Dan, v katerega ni dvomila. Čeprav... William ima res grozno plešo.