Besedo ima očka: otroci uporniki

Ob slovesu Marka Milića

Pred časom sem v intervjuju z Nežko Poljanšek, tisto fizioterapavetko, ki je zadnja štiri leta skrbela za različne terapije Tine Maze, zasledil izjavo, da morajo otroci biti malo uporniški, saj jih sicer ne bi pravilno vzgajali.

Recimo, da sem si najprej malo oddahnil. Očitno tudi otroci drugih staršev ne ubogajo na prvo, drugo, tretjo in na zadnjo besedo. Saj to pomeni, da otroci uporniki razmišljajo s svojo glavo?! A kje je meja? Kjer jo postavimo mi, starši ali kjer jo postavijo oni sami? Te meje gredo potem visoko v nebo oziroma so včasih tako daleč, da jih niti sami ne vidijo več. Za starše je takrat že prepozno, krivi pa s(m)o si seveda sami.

Priznam, da smo se pri nas znašli na razpotju. Četrti razred je prinesel kup skrbi in preizkušenj. Želeli smo, da bi se Taras še nekoliko bolj osamosvojil - nama se zdi še premalo samostojen, a je v primerjavi z veliko večino drugih sovrstnikov daleč pred njimi; se začel zavedati odgovornosti, predvsem pa, da imajo dejanja posledice in da gredo pravice in dolžnosti po svetu z roko v roki.

Domov je začel odhajati takoj po kosilu, da bi v času do najinega prihoda domov naredil domače naloge in se učil ter morda kaj postoril … Žalostno je, predvsem za naš šolski sistem, da se otroci (niti) v četrtem razredu (še) ne znajo samostojno učiti. Ja, tega je kriv sistem, ki otroke zavija v vato. Otroci ne morejo biti sami doma, saj nanje povsod preži polno nevarnosti, otroci lahko domače naloge delajo v šoli, kontrolne naloge in spraševanja so napovedana in tiste konkretne, številčne ocene začnejo dobivati šele v tretjem razredu. V četrtem razredu je vendarle prišlo do točke, ko morajo delati zapiske, iz napisane snovi v učbeniku izluščiti bistvo in da je poudarek na samostojnem delu in razmišljanju. No, nekje to še vedno storijo starši in otrokom delajo domače naloge, plakate, se učijo govornih vaj in se pripravijo na domača branja - namesto otrok! In tudi otrokom se zdi to normalno, ker tako počne večina. Tisti, ki tega ne počnejo, so čudni, so izobčeni. Na nek način so uporniki …

Mnogi so bili presenečeni nad najino potezo. Tista tipična vprašanja, ki sva jih bila deležna že, ko sva Tarasa eno leto prej vpisala v šolo. In navkljub začetnim porodnim krčem sva vztrajala, smo vztrajali. Zgodilo se je, da kakšna domača naloga ni bila narejena, da je kaj pozabil doma (ali v šoli), a ker je bila kazen jasna - prepoved obiskovanja košarkarskih treningov; se je tudi Taras zavedal, da mora biti resen. In se je trudil, včasih bolj in včasih manj. Včasih celo preveč in takrat sva postala pozorna. Zaupala sva mu, verjela sva mu na besedo in on je to izkoristil. Beležka je bila v enem tednu polna vpisov in opozoril učiteljice, delovni zvezki rdeči, Taras pa se je v izgovorih in pojasnilih vse bolj zapletal. Lagal, po domače povedano. A laž ima kratke noge, Taras pa je obupen lažnivec. Žal se je naučil, da je včasih boljše, če je tiho in nič ne pove …

Trije razbojniki

Zaskrbelo naju je, da nima kakšnih težav tudi v šoli, zato sem šel nekega jutra še pred poukom do učiteljice. Diskretno, brez odvetnikov, kot to počnejo nekateri drugi. In izvedel, da ima v šoli težave kvečjem s koncentracijo, ker mu je snov hitro jasna in se začne dolgočasit, da je izredno bister, a ga bo potrebno vzeti v roke. Spomnil sem se drugega razreda, ko je razredničarka takrat poetično rekla, da “ima v sebi kreativni nemir”. Preverjanja znanj - same petice. Spraševanja - same petice. Do konca oktobra opravljena bralna značka. In vseeno toliko težav!

“Kje imamo težave?,” bi se marsikdo vprašal, “Kaj si sploh lahko še želimo?!” Naše največje težave so predvsem v komunikaciji. In to je velika težava, ki se je s Tarasa razširila tudi že na Vito in Adama. Ne zna naju poslušat, pogosto naju noče poslušat oziroma slišat. Ne zna govoriti z nama in ne zna nama povedati, kar ga vprašava ali ga morda teži, pa ne ve, kako bi lahko povedal. Kadar govori, najrajši kriči. Skače v besedo in nikomur ne pusti povedati do konca. Najglasnejši je. Včasih bevskajoče ukazuje. Grozi, preti, … In najljubše besede so “Ne bom!” in “Nočem!”. Užaljeno se obrne stran in se zapre vase. In kot opažava, take “komunikacije” nima le z nama, ampak (skoraj) z vsemi - izvzeta je očitno le učiteljica. Ampak babice in dedki, tete in strici, brat in sestra in še kdo - mi nismo izključeni. Postal je predrzen. Želi biti glavni in zahteva, da je vse po njegovo.

Strah naju je, da nama želi kaj povedati, pa si ne upa. In zato sva se, preden bo prepozno, odločila, da poiščeva strokovno pomoč. Šli bomo na obisk k šolski pedagoginji - najprej midva, nato še Taras in najbrž tudi vsi skupaj. Moramo najti rešitev, moramo najti način komunikacije, ki bo izviral iz iskrenosti in zaupanja. Želiva ga najti, da nam bo lažje tudi z Vito in Adamom, saj ju Tarasovo obnašanje včasih prestraši, čutita pa najino nemoč in jo izkoristita. Izkoristita, da bi bila tudi ona dva deležna pozornosti, kot jo je ves čas deležen njun starejši brat.

Njun brat, upornik. Kar sem hotel, to imam. Zdaj se je treba s tem spopasti in morda sneti rokavice ...

Objavljeno v reviji Ženska, decembra 2015.