“Danas je nedjelja, moja je fotelja, dajte mi pive, za prijenose žive …” pojejo hrvaški punkerji Krešo i Kisele Kiše in ja, ta teden sem imel v načrtu športni vikend v toplem zavetju naslanjača pred TV-ekranom. A ko pri nas doma primeš v roke TV-upravljalec, se začnejo težave - najmlajši bi risanke, hči še tisočprvič Ledeno kraljestvo, sin bi igral igrice na XBoxu, žena potrebuje pomoč v kuhinji ...
No, pa treba je priznati, da so bili dnevi preprosto prelepi, da bi človek “gnil” pred televizorjem. Upal sem, da bom skakalno-smučarski konec tedna razbil z rokometom. Naša rokometna reprezentanca je imela zelo težko skupino in eno so želje, drugo pa realnost. Apetiti rokometne javnosti so zastli tudi zaradi zvenečega selektorskega imena Veselina Vujovića. A en dober polčas proti Švedski, (skoraj) odlična tekma proti favorizirani Španiji in anemičen pristop do odločilnega boja z Nemčijo je bilo pač premalo. Sploh po tisti fantastični tekmi proti Hrvaški v pripravah, ko so nekateri naše rokometaše videli že kar v finalu prvenstva. V odločilnih trenutkih se vidi, kdo zna in zmore. Kdo je sposoben prevzeti odgovornost in (poskusiti) odločiti. Najlažje je odgovornost prevzeti po tekmi, ko je vsega konec. Zdi se, da v naši reprezentanci preprosto ni bilo prave kemije oziroma je kemija bila, dokler so bile zmage, dokler je bila igra na določeni ravni. Enako velja za nogometaše in košarkaše - krivi so vsi drugi, a na koncu šteje rezultat. In ta je, vsaj v primeru rokometašev, slab. A v tem trenutku realen.
Še nekdo je, ki mu manjka kemije. Tadej Toš. Ogledal sem si Bob leta, pričakoval, da bo blestel na “domačem” odru, a moram priznati, da je bil še enkrat več, kako naj rečem? Dolgočasen? Mnja, recimo predvidljiv. Tako zelo je prevzet s svojim poslanstvom duhovičenja (beri: besedičenja), da pozabi na vse drugo. No, razen, ko se začne smejati svojim šalam! Najbrž je slabše samo takrat, ko moraš šale razlagat. Materiala sicer ni težko pripraviti, če imaš v rokah toliko domislic in bodic, kot jih vsako leto ponudi bob leta ter slovenski politiki ter če zraven uporabljaš Twitter. Ja, niti posebej izviren ni bil. Težava vseh slovenskih stand-up komikov - material testirajo, ponavljajo, si ga sposojajo, ... Bizarno sicer je, da se je večina “šal” naslanjala na politiko. Ja, kot je sam povedal - pri nas gresta humor in umor z roko v roki. Saj nič ne rečem, tudi v Ljubljani bi se mu morda kdo nasmehnil - če bi bil iz Štajerske.
Pomanjkanje kemije se zdi kar obči slovenski problem. Kemije ni v slovenskem ekipnem športu, z redkimi izjemami, seveda. Kemije ni v slovenski glasbi, čeprav vsake toliko eksplodira na relaciji glasbeniki - SAZAS ali pa glasbeniki - strokovne žirije. Kemijo je zelo težko najti na TV-zaslonih - ni je v slovenskih filmih, slovenskih serijah in spet, z izjemami, je ni v slovenskih zabavnih oddajah. Zato najbrž pri nas propade vsak poizkus nekega bolj resnega talk-showa. Zdi se, da Slovenci obvladamo le tisti del kemije, ko se brezupno trudimo združiti dva atoma, ki ne gresta skupaj in ob tem (morda) povzročimo kakšen pok. Pa tudi tega hitro pozabimo ali pa smo ustvarjalcem tako nevoščljivi, da ga spregledamo.
Zapis je bil objavljen v reviji Vklop, 28.1.2016
Ni komentarjev:
Objavite komentar