Generacija otrok, rojenih po letu devetdeset, komaj vedo, kaj so to kasete, o vinilnih ploščah sploh nimajo pojma in že CD-ji so jim neznanka. Moj prvi spomin na vinil je bratovo kupovanje plošče Modern Talking v drugi polovici osemdesetih in pa šaljiv napis na Šifrerjevem LP-ju Odeje izpod odeje - “kos plastike z luknjo”. Osebno so me CD-ji posrkali precej hitro in vinila nisem nikoli vzljubil, pa čeprav je imel oče neko glasbeno srednje znosno zbirko, kjer so kraljevali Elvis in ABBA, sam pa sem imel le nekaj vinilk - Roxette, Jethro Tull, Deep Purple, Iron Maiden, Pearl Jam ter Niet.
Bo nova HBO-jeva serija Vinil poskrbela za vrnitev vinilk? Dvomim. Upam pa, da jo bodo gledali tudi mlajši (čeprav eksplicitnih vsebin, kot smo pri HBO-ju vajeni, ne manjka) in po njeni zaslugi začeli raziskovati in kopati po zgodovini glasbe ter jo tudi poslušati. Sodeč po prvem, maratonskih dveh urah trajajočem delu, bomo s serijo odlično zapolnili čas do nove sezone Igre prestolov.
Kombinacija Martina Scorseseja in Micka Jaggerja ter zgodba postavljena v prvo polovico sedemdesetih, je že ob napovedih obetala veliko. Rock’n’roll je skupaj z mladimi legendami umiral ali pa se utapljal v opojnih substancah, ki jih je bilo tedaj na pretek, rojevali so se heavy metal, punk, glam, disco in funk, predvsem glasbene založbe pa so še živele v zlatih šestdesetih in pozabile na (r)evolucijo glasbe. V glavni vlogi Richieja Finestre, lastnika založbe American Century, nastopa zelo pacinovski Bobby Cannavale, njegovo soporogo upodablja Olivia Wilde, desno roko v zanj netipični vlogi Ray Romano, zanimivo pa bo spremljati predvsem zgodbo okoli Lesterja Grimesa, prve od mnogih žrtev Finestre na njegovi poti iz pekla malega managerja do raja velikega lastnika založbe.
Serija bo še toliko bolj zanimiva za tiste, ki o dogajanju tistega časa vedo nekaj več, posamezni dokumentarni elementi so vrhunski, zelo raznolik izbor glasbe, ki se sprehaja vse od začetkov rocka in bluesa v petdesetih, prek zlatih šestdesetih do rojstva novih žanrov v sedemdesetih, je vrhunski. Micku Jaggerju je to vsekakor uspelo odlično, upajmo pa, da bo dodal tudi kakšen pikanten (avto)biografski košček iz tistega obdobja. Kolikor se ga spomni, seveda.
Zlahka je vleči vzporednice iz začetka sedemdesetih in današnjim časom. Prodaja plošč pada, vse več založb razmišlja, kakšen smisel ima sploh izdajati fizične plošče. Ljubitelji glasbe (to so tisti, ki imajo posluh in ne poslušajo kar vsega povprek) se seveda obupano in ogorčeno držijo za glavo. Vsi čakajo nov zvok, novo skupino, ki bo utemeljila nek nov žanr in poskrbela za novo glasbeno revolucijo. Noben pa ne bi šel v klub, garažo, ta nov zvok iskat. A če je bilo pred štiridesetimi leti to še mogoče in verjetno, se danes lahko nadejamo le prebliskov uveljavljenih skupin in izvajalcev ter fuzij različnih žanrov, izvirnosti pa v glasbi že dolgo ni več.
Še dobro, da nam je HBO ponudil Vinil. Sicer nam ostanejo Dnevi slovenske zabavne glasbe ...
Objavljeno v reviji Vklop, 18.2.2016
Ni komentarjev:
Objavite komentar