Pred dnevi sem srečal znanko, ravno tako mamico treh, na hitro sva se pozdravila, z veseljem bi se usedla in v miru spila kakšno kavo, a sva oba živčno pogledovala na uro … “A je pri tebi tudi tako, da vsak dan samo premišljuješ, koga, kam in kdaj moraš odpeljati?”. Nekaj dni kasneje na enem od turnirjev, kjer je igral Taras, srečam drugo mamico, ki mi začne razlagati, da njen košarko igra samo za zraven - zares trenira plavanje, igra (trenira) še nogomet, šah in teče. In začel sem se spraševati, kako dolgo bo šola še šola in kdaj bo prišel trenutek, ko se bodo otroci učili med športnimi aktivnostmi in drugimi dejavnostmi.
Otrok postavi življenje na glavo. Dokler je otrok en sam in se oba starša posvečata vzgoji in skrbi za otroka, ni težav. Tudi dva otroka sta še povsem obvladljiva, pri tretjem in vseh naslednjih se začnejo “težave”. Časovne in logistične. Še posebej, če je med otroci nekaj let razlike in je starejši že v šoli, mlajši še v vrtcu, službe pa vemo, kako so dandanes.
 |
| Plezalka Vita |
Ja, naši starši so imeli službe od šestih do dveh, tisti v pisarnah od sedmih do treh, pogosto v domačem kraju, otroci pa smo šli po končanem pouku domov in do prihoda staršev postorili vse potrebno za šolo. Popoldan smo imeli na voljo za igro, krožke, aktivnosti in ker je bilo vse bolj ali manj na dosegu roke ali kot bi rekli Angleži, “walking distance”, nismo potrebovali prevoza tja in nazaj oziroma spremstva na poti in prisotnosti staršev. In morda je prav to tista bistvena razlika med nekoč in danes, ki jo težko razumemo mi, še toliko težje pa recimo naši starši, ki ne razumejo, kako nas ni nikoli doma in smo ves čas nekje.
Res je tudi, da nekoč pred vstopom v osnovno šolo nismo hodili k nobeni dodatni dejavnosti. Vrtec oziroma mala šola in potem smo popoldneve preživljali ob igri s starši, brati in sestrami, sosedi. Danes opažam, da starši že pri predšolskih otrocih “tekmujejo”, kdo bo obiskoval več aktivnosti. Tuj jezik je obvezen, seveda. Za deklice nekaj plesnega, za fante nekaj bolj športnega. In ker ponavadi ne vedo, kateri šport jim je bolj všeč, jih vpišejo na plavanje, nogomet, plezanje in eno borilno veščino. Taras je recimo hodil na splošno telovadbo in kasneje na nogomet, Vita je letos začela hoditi na plezanje. In čeprav bi Taras lahko že od prvega razreda tisti dodatni čas zapolnil z obiskovanjem aktivnosti, je obiskoval zgolj šahovski krožek in športne urice. Hodil je še k tabornikom, skupaj pa obiskujemo hribe. Kaj je pomenilo to konkretno? Enkrat tedensko ga je bilo potrebno peljati k tabornikom.
Lani je začel trenirati košarko in sprva je to pomenilo dva treninga tedensko, kasneje je bila ena sobota (ali nedelja) mesečno namenjena kakšnemu turnirju in potem še ena tekmam državnega prvenstva. Lani se je kmalu odločil, da šahovskega krožka ne bi več obiskoval, saj je bil preveč utrujen, letos se je odpovedal tabornikom. A dvema treningoma košarke tedensko sta se pridružila še dva dodatna in z novim letom se začne državno prvenstvo. Treningi v ponedeljek, sredo, četrtek in petek, torej imamo prost samo torek. Na srečo sva se z enim očetom dogovorila, da en dan v tednu on vozi fanta na trening, drug dan pa jaz. Izbral sem dan, ko ima Vita trening plezanja in moja sreda konkretno izgleda tako nekako - okoli 16. ure smo doma, 16.25 odidemo, najprej poberemo Tarasovega soigralca Gašperja, potem fanta odpeljem na trening ob 17. uri, hitim naprej, saj se isti čas trening začne tudi Viti. Potem imam slabo uro “prosto”, da Vita zaključi, hitiva na košarkarski trening, odpeljemo Gašperja domov in tam okoli 19. ure smo doma tudi mi trije. Četrtkov trening v mestu, kjer je vse prej kot preprosto parkirati in v prazničnem času zgolj priti tja, traja uro in pol in včasih se vprašam, če bi sploh hodil domov, saj se zgolj obrnem, petkov v Trnovem pa le eno uro, ko spet čakam.
 |
| Košarkaš Taras |
Vprašali me boste, zakaj? Trenutno je košarka tista stvar, ki Tarasa res veseli in pravzaprav so treningi tista spodbuda, da se trudi v šoli in ne počne neumnosti. Tudi Vita bi z veseljem hodila na še kak dodaten trening, a bi nam že ena dodatna ura na teden kar konkretno obremenila družinski proračun. A zaenkrat je to ena ura, morda se bo to spremenilo že drugo leto, sploh, če bo še naprej kazala toliko volje in pripravljenosti. Nikakor pa nočem od nikogar poslušati očitkov, da ga nisem spodbujal in mu stal ob strani - vozim na treninge, vozim na tekme, navijam, spodbujam, po potrebi učim in svetujem … Ne dovolim pa, da bi danes treniral košarko, jutri pa nogomet in pojutrišnjem hokej. Ali pač danes plezanje, jutri balet in pojutrišnjem klavir. Tako pač ne gre in tudi ne vidim, kako lahko otrok doseže nek napredek kjerkoli, če se po enem mesecu naveliča vsega skupaj.
Pa čas za šolo? Tega zmanjka, ja. In vsaj zaenkrat je še vse pod kontrolo, saj je Taras res bister in v šoli nima nobenih (posebnih) težav. Kako bo s tem v petem in potem v višjih razredih, bomo videli. Zaenkrat je žal tako, da šola kar nekako dopušča in celo odpira kampanjsko učenje, kar je na dolgi rok slabo, poleg tega se domače naloge delajo in naredijo v šoli in otroci se ne znajo učiti. Niti v četrtem in se bojim, da se z vsakim letom težje učijo takšnih stvari.
Najbolj žalostno pri vsem skupaj je, da nam zmanjkuje časa za druženje, za igro, pogovor. Adam je prevečkrat prepuščen sam sebi, svoji domišljiji in išče pozornost in svoj prostor pod z obveznostmi natrpanim družinskim soncem. Trije otroci pomenijo zelo malo (prostega) časa, ogromno logistike in potrpljenja ter še dodatnega odrekanja lastnemu prostemu času, da bi čim več od tisto malo prostega časa preživel z otrokom. Dan ima še vedno le 24 ur.
Objavljeno v reviji Ženska, januarja 2016.
Ni komentarjev:
Objavite komentar