… je seveda slogan TV-oddaje Znan obraz ima svoj glas, ki je kljub pomislekom že pred prvo sezono vstopila v tretjo sezono. Z nekaterimi starimi obrazi (žirija), s predvidljivo izbiro voditelja in bolj ali manj posrečenim izborom sodelujočih. O sami posrečenosti je po dveh oddajah sicer težko soditi, a vseeno se zdi, da so nekateri “znani” obrazi glasovno precej omejeni in da od njih v najboljšem primeru pričakujemo kakšen preblisk. Nihče ni dvomil v to, da Jana Šušteršič ne bi znala peti in da se Samuel Lucas ne bo obnesel v mnogih preobrazbah. Morda vsi nekaj več pričakujemo od Nejca Lombarda, za katerega se vseeno zdi, da je nekoliko omejen v določenih predalčkih, presenetiti zna Mišo Kontrec. Zagotovo je najprijetnejše presenečenje Tilen Artač, ki utegne iti po stopinjah lanskoletnega kameleona Klemna Bunderle, a ga utegne že kakšen resnejši pevski izziv povoziti. Za nekoga, ki se predstavlja kot imitator brez pevskega in plesnega predznanja, je odličen. Morda bi žirija potrebovala kakšno svežo, (pre)drznejšo moč, saj so se ujeli v zanko raznih talentov in faktorjev in bolj ali manj hvalijo, kujejo v zvezde in jočejo od ganjenosti. Pa ni vse tako popolno in ni čisto vse zlato, kar se sveti.
Še enkrat več je usoda morda hotela, da sta se isti konec tedna vrnili dve oddaji, ki sta v lanskem letu želi največ odobravanja občinstva, poleg v zgornjih vrsticah omenjene Znan obraz ima svoj glas še Vse je mogoče na nacionalki. Bojan Emeršič se je vrnil, z njim pa gostje, vključno z žarečo nosečko Majo Martino, ki se ni ustrašila niti izziva na poševnem odru in že prvi dve oddaji sta napovedali, da bodo sobotni večeri še kako zabavni v njihovi družbi. Nekaj novih iger in nekaj novih obrazov. In morda tudi tu ne bo napak razmišljati še o kom novem, drugačnem, nepredvidljivem … Na trenutke se zdi, da se sodelujoči že preveč poznajo, (pre)lahko predvidijo nadaljevanje in na dolgi rok utegne zabava na ta račun trpeti. Prav neverjetno je, kako neprepričljiva sta bila tako Borut Kobal kot Tin Vodopivec v prvi oddaji in kako vsakič brez izjeme blesti Miha Brajnik.
Začela pa se je tudi nova serija Da, dragi! Da, draga!, ob gledanju katere … smo ostali brez besed. Licenčna serija, podobno kot je bila recimo Mamin dan in ob kateri se vprašamo, ali smo Slovenci res brez smisla za humor? Težko je pravzaprav vedeti, ali gre za humoristično serijo, predvidljivo melodramo, ki je nihče ne gleda ali niz bolj ali manj neposrečenih dialogov, ki bi se jim kislo nasmehnil morda le, če bi ustvarjalci vključili vnaprej posnet smeh. Lotos Vincenc Šparovec in Gorka Berden sicer imata kemijo pravega para, ne posiljujeta ušes s knjižno slovenščino, a serija, ki naj bi prikazovala dinamiko para, ki je skupaj sedem let, ima dinamiko zgolj in predvsem v prekinitvah kadrov. In vse preveč tistega, kar se parom resnično dogaja, zato serija ni niti zanimiva, niti smešna. V dvoje je vsak dan zabava? Bolj se zdi, da je serija odličen oglas za samsko življenje ...
Kolumna je bila objavljena v reviji Vklop, 17.3.2016
Ni komentarjev:
Objavite komentar