… da sem se na čudežen in nenavaden način znašel ob noni, tam daleč na severu, v švedskem Malmoju, kjer me je pričakala čila in zdrava. “Se spomniš, Matic, ko sva šla v Bohinj in sva se peljala za tistim s čolnom? Mislila sva, da gre s čolnom zagotovo v Bohinj, pa sva na Jesenicah ugotovila, da nisva šla prav?!” Seveda se spomnim, kako se ne bi?! In sva se oba začela smejat, glasno in iz srca, ko je njen smeh nenadoma prešel v značilno astmatično hropenje in hlastanje za zrakom in sanj je bilo naenkrat konec.
Sobota, 16. januar, okoli pol desete zvečer. Nonino močno, široko in dobro srce se je ustavilo. Za vedno. Lagal bi, če bi rekel, da njena smrt ni bila pričakovana. Nona je bila slaba, že vse od božičnih praznikov je njeno zdravje vidno pešalo, teta Vera ni mogla več skrbet zanjo in jo je odpeljala v lokalni hospic. Tam je zadnji teden le še spala in zaspala. Spokojno, brez bolečin.
Morda moj najstarejši spomin je vezan prav na nono … selila se je iz majhnega stanovanja v precej večje stanovanje na Trg prekomorskih brigad v Šiški. Odrasli so nazdravljali na uspešno selitev, oče je v “štamprlu” pustil nekaj borovnic od domačega borovničevca in ko so odrasli odšli iz stanovanja po nove stvari, sem borovnice seveda pojedel. Kot sem jih že tolikokrat prej! No, a še nikoli takšnih, prepojenih z alkoholom. Moj spomin potem zbledi, a menda sem nekaj naslednjih ur neumorno tekal naokoli in se začel smejati že, če mi je kdo pokazal prst.
Spominjam se obveznih nedeljskih obiskov v Šiški, kosil ob 1. novembru in 1. januarju, spominjam se, ko smo njo in ata obiskovali v Bohinju, kjer sta vedno počitnikovala in v Dolenjskih ter kasneje v Šmarjeških toplicah. Spominjam se, ko sem bil poletnimi ali zimskimi počitnicami včasih pri njiju, ko sta mi s pokojnim atom Ivanom pripovedovala zgodbe iz časov druge svetovne vojne, kjer sta bila oba v partizanih. Seveda se spomnim tudi znamenite vožnje v Bohinj preko Jesenic, kar nekaj voženj po enosmernih ulicah, ko se je nona čudila, zakaj ji vsi tako besno hupajo in mahajo - ona jim je veselo mahala nazaj!; pa ko je navdušeno pripovedovala, kako hiter avto ima in je celo pot po avtocesti vozila v četrti prestavi. 130 na uro, ves čas! “Zakaj pa nisi dala v peto, a veš, da je to varčevalna prestava?” smo jo spraševali. “A imam tudi peto?!” se je čudila ob smehu vseh nas.
None bi se lahko spominjal tako, kot sem jo lani poleti zadnjič videl, ko je obiskala Slovenijo. Težko je hodila brez pomoči hojice, zaradi težav z dihanjem je težko govorila in kazali so se prvi znaki demence. Oče jo je prepričeval, naj ostane doma in naj ne hodi več na Švedsko, a se ni dala prepričat. Od nas se je poslovila z besedami, da se drugo leto ne vidimo. Vsako leto je tako odšla in vsako leto je prišla za dva tedna na počitnice. Letos je ne bo.
Ne, spominjal se jo bom po širokem nasmehu, po njenem smehu. Kako je kar žarela, ko sta se z očetom zavrtela po plesišču … kako neizmerno ponosna je bila, ko je dan po Tarasovem rojstvu prišla domov in ga dobila v naročje. In potem si je tako zelo želela, da bi spoznala tudi Vito in Adama in spoznala je oba. In imela jih je neizmerno rada, kot vse nas. Pa ne samo nas, ona je imela preprosto rada vse ljudi. Bila je neizmerno dobra, vedno pripravljena pomagati vsem, ne glede na to, ali je človeka poznala ali ne. Tako kot moj oče je živela v prepričanju, da iz zaprte roke res nič ne gre, a tudi notri nič ne pride. In sama pri sebi je bila veliko bolj srečna, če so drugi imeli, pa čeprav na račun tega, da je bila včasih sama brez česa, kar bi si zaslužila. Tudi stanovanja, ki smo si ga uredili v naše nadvse prijetno družinsko gnezdo, brez nje in njene nesebičnosti ne bi imeli.
In veste kaj? Prepričan sem, da jo je poznalo tudi veliko izmed vas. Ona je bila tista prijazna gospa, ki je poldrugo desetletje na ljubljanski tržnici prodajala marcipan. Marcipan, pražene mandlje in lešnike, vedno na dobro “vago” in s širokim nasmehom. Poleti, pozimi, pod arkadami, na novoletnem sejmu na Čopovi ali ob Ljubljanici, ne glede na vreme. Ne bi ji bilo treba, a je morala biti med ljudmi. Poldrugo leto sva na tržnici preživela skupaj - takrat ko je bilo že jasno, da so leta na tržnici pustila svoje pečat na njenem zdravju.
Za vse nas je bila vedno naša nona. V naših srcih bo ostala naša nona. Ena in edina. In želim si, da bi imel vsak od vas tako čudovito babico, da bi imeli vaši otroci tako čudovito prababico. In želim vam, da bi imel vsak od vas toliko lepih in nepozabnih spominov in da bi jo na zadnjo pot pospremili z nasmehom na obrazu in ne samo s solzami in žalostjo.
Objavljeno v reviji Ženska, 7.3.2016.
Ni komentarjev:
Objavite komentar