Vsak od nas, ki je kdajkoli spremljal kakšen resničnostni šov, je sam pri sebi zagotovo pomislil - in bil prepričan!; da bi se v dani situaciji odrezal boljše in postal zmagovalec. Seveda nihče ne razmišlja o osami, sobivanju v pogosto nemogočih razmerah s popolnimi tujci, ki ti bodo šli kaj kmalu na živce in da so tam vsi z istim ciljem - glavno nagrado. Tudi različne pogovorne oddaje imajo vedno svoje kritike, opazovalce, komentatorje - kako se je nekdo oblekel, kakšno frizuro ima ter neujemajoče čevlje, nakit je mimo in make-up še bolj. In kako govorijo ter se držijo - kot bi imeli kol v riti in cmok v grlu. Ne, ne govorim o oddaji Bognedaj, da bi crknu televizor, ki sicer kaže točno to in ki bo znova poskrbela za nekaj dobre volje in predvsem za komentiranje komentarjev … Vse dokler niste resnično vi tisti v resničnostnem šovu, za štedilnikom ali na sedežu pogovorne oddaje, ne veste, kako težko je. In potem vam je jasno tudi, zakaj mnogi voditelji nikoli ne gledajo svojih oddaj.
Sam sem bil pred leti na avdiciji za voditelja glasbene oddaje na nacionalni televiziji. In že na avdiciji za avdicijo zmrznil. Luči, kamere, gledalci, “trotl-boben”, režiser, … norišnica! Potem sem šel nekaj let kasneje na “izobraževanje” za športnega komentatorja. Do tistega dela, ko bi moral dejansko komentirati kakšno tekmo v živo, niti prišel nisem. Pa nisem človek, ki bi hitro vrgel puško v koruzo, ampak sem preprosto ugotovil, da nisem niti za pred kamero, niti ne sodim za kamero (čeprav so moje sanje, da bi nekega dne upravljal televizijsko roko) kot komentator. Ko je pa tako lepo komentirati in biti pameten v zavetju lastnega doma na katerem od družbenih omrežij …
No, in potem so me k sodelovanju povabili kolegi iz hišne TV Veseljak. “Ti fajn pišeš, boš pa še kaj povedal.” In sem šel, pred kamero, na srečo sem imel na drugi strani odličnega voditelja-sogovornika Marcela, da skoraj nisem imel občutka, da program teče v živo. Bistvena razlika je, s kom nekaj delaš. In če delaš s fajn ljudmi, je lažje. No, oddaje si še vedno nisem pogledal, ker bi to najbrž pomenilo, da sem bil tam zadnjič, pa si me še želijo v vlogi gosta.
Pogovor je tekel o tem, kakšna je bila tehnologija nekoč in kakšna je danes. Spomnil sem se tistega starega televizorja, ki smo ga imeli doma, z osmimi kanali, ki si jih moral ročno nastavljat. Ja, jaz sem bil najmlajši in jaz sem bil daljinec. Ne danes, ko imamo dva daljinca - enega za prižgat in drugega za upravljat, pa 300+ programov in še vedno nobene prave vsebine. Nismo imeli videorekorderja in če smo kakšen film zamudili, si pač čakal na ponovitev. Če je bila. Danes imaš v vsakem paketu snemalnik, pa zamik, če ti morda crkne TV, si program lahko ogledaš na računalniku, tablici ali nenazadnje telefonu. Ja, nekoč je bilo drugače.
In vsi tisti kavč-komentatorji, ki ste si ogledali prve dele novega resničnostnega šova Bilo je nekoč in so vas polna usta modrovanj, da to pa ni nič takega in da to bi pa res zmogel prav vsak. Pozabite na čisto vse, vključno z neko splošno emancipacijo in pravicami; kar sta nam dala 20. in 21. stoletje in poskusite živeti. En dan, dva dni, tri dni, en teden. Potem pa dobrodošli nazaj ...
Objavljeno v reviji Vklop, 10. marca 2016.
Ni komentarjev:
Objavite komentar