Nekdaj sem spremljanje različnih slovenskih glasbenih festivalov enačil s svojevrstnim mazohizmom. Dnevi slovenske zabavne glasbe, tritedenski projekt nacionalne televizije se je zdel imenitna ideja. Ne bom treba trpeti vsake dva meseca, ampak bo vsega konec v treh tednih. Potem, ko so napovedali, da bo prvi tovrstni večer namenjen pop rock glasbi in neuveljavljenim izvajalcem ter tistim, ki ne dobijo dovolj priložnosti, sem radovedno dvignil obrv.
In se pred desetimi dnevi radovedno usedel pred TV-ekran. Ana Maria Mitić … Joj, zakaj? Ana Maria je zabavna in duhovita, odlično se obnese kot stand-up komičarka, znajde se na gledališkem odru in tudi zasebno je zabavna, iskrena in spontana, ampak v vlogi voditeljice, kot Ana Maria, nima ničesar. To se je potrdilo v lanskem Big Brotherju in to se je še kako potrdilo v poprock večeru DSZG-ja. Nedodelani skeči v taksiju, otrplost na odru in neposrečeno koketiranje tako s kamero kot posledično z gledalci.
In potem je tu glasba, ki je bila slovenska (bravo!), niti malo zabavna (kdo bi si mislil?), predvsem pa nabor izvajalcev? Orlek mislim, da se počasi bližajo 30. obletnici delovanja, Društvo Mrtvih Pesnikov so 20. praznovali lani, Hamo je na sceni tako ali drugače prisoten vsaj desetletje in enako velja za člane zasedbe Adam (ki imajo za pasom tudi samostojno ploščo), pa tudi zasedbo E.V.A. in kasnejšega zmagovalca Alexa Volaska težko štejemo med novince. Zanimivo je bilo, da sta se v veliki finale poleg Alexa res uvrstila dva novinca - Anja Kotar in Voranc Boh. Anja s tipično ameriško pop produkcijo in Voranc z neko simpatično domačnostjo Alexu nista predstavljala hude konkurence in treba je priznati - Alex je s skladbo Pesem in poljub ustvaril nalezljiv in poslušljiv hit, ki ga je v celoti napisal sam. Pa tudi sicer konkurenca, če gledamo z vidika neke poslušljive pop rock produkcije ni bila ne vem kako zastrašujoča, prej obratno.
Popevke minulo soboto sem se lotil še z večjim strahom. Bo Dušan Velkavrh, veliki mojster, res lahko počival v miru? Mario Galunič, odgovorni urednik razvedrilnega programa kot voditelj - sumim, da je to mogoče samo pri nas. Ampak, če primerjam Maria z Ano Mario, potem je bila kilometrina več kot očitna. Mario pač obvlada! In tista najboljša stran Popevke - tu ni petja na zlajnane matrice, ampak petje v živo ob spremljavi simfoničnega orkestra. In tu je meja, tisti veliki razkorak. In nastopajoči, z izjemo nove pevke zasedbe King Foo, ki jo je mimika izdajala, da prihaja iz povsem drugega filma; so svojo nalogo opravili z odliko. Eva Černe, Lea Bartha, Flora in Paris, Eva Hren, tudi zmagovalka Eva Boto, ki je pesem na odru doživljala zares ognjevito, pa Eroika, celo Tinkara Kovač in Anika Horvat so bili pač popevkarski. Z dvema izjemama med poslušanjem nisem trpel. Finalistke so me sicer presenetile, zmagovalka ravno tako. Komisija je izbrala, občinstvo izglasovalo.
Ampak veste kaj? Pojdite na svetovni splet in poiščite predstavitev kandidatk za sobotno EMO … no, tega sobotnega večera me je pa res strah. Od vzpona do vrhunca in vse do … Jasno je le, da bo Klemen Slakonja največja zvezda in edini zmagovalec.
Kolumna je bila objavljena v reviji Vklop, 25.2.2016.
Ni komentarjev:
Objavite komentar