Evrovizija, ta parada blišča in beda oziroma vsega modernega in instantnega v popularni glasbi. Končno je za nami, pa čeprav vem, da nekateri živijo za ta dogodek celo leto in ga pričakujejo enako željno kot drugi pričakujejo finale nogometne Lige prvakov, kakšno od prvenstev ali pa zaključno oddajo resničnostnih šovov.
O slovenskem izboru sem pisal v dneh po EMI in ga dovolj zgovorno naslovil (t)ema - velikih ali posebnih pričakovanj nisem imel. Že sama uvrstitev v finale bi bila za Manuello uspeh, zasedla je 14. mesto med 18. polfinalisti drugega večera. Slovenci se bomo morali pač odločiti - ali se tekmovanja sploh še udeleževati ali ne? Realno gledano, tja ne hodimo tekmovat, ampak sodelovat. Ali bo sodelujoče izbirala strokovna žirija, ljudstvo ali nek zaprt krog “poznavalcev”? Kakorkoli že, vsem ne bo nikoli prav. Na Evroviziji zmagaš, če sprožiš neko revolucijo, si hudo patetičen, dodatne točke menda dobiš,če si istospolno usmerjen. Zakaj smo mi potem v zadnjih letih na tekmovanje poslali mamico dveh otrok, srečno zaljubljen zakonski par in svetlolaso “seksuljo”? S Sestrami smo bili pred časom, z Ansamblom Roka Žlindre in Kalamari pa smo v času obtičali. Tovrstne anomalije so sicer lahko uspešne, ampak so res bolj izjema kot pravilo, kajne Lordi? Sicer pa vsako leto znova ponavljamo vzorce prejšnjih let - ali balada ali plesni pop.
No, in če se ozremo po finalistih letošnjega izbora, je prevladovalo prav to in površen gledalec / poslušalec, ki je vmes za trenutek (beri: pesem ali dve) zakinkal, se je prebudil v prepričanju, da posluša isto pesem. Nekaj odstopanj je sicer bilo, še najbolj me je presenetilo to, kako prevladujoča je bila angleščina in da so po novem celo Italijani in Francozi pripravljeni sklepati kompromise. No, in da se Nemci navdušujejo nad Korejo, Avstrijci pa nad francoščino, ne smemo pa spregledati niti dejstva, kako malo je do zmage zmanjkalo Avstraliji. Predvidevam tudi, da se bodo na radiih veliko pogosteje vrtele številne druge pesmi, saj so bile ustvarjene z vso obrtniško spretnostjo današnjih ustvarjalcev radijskih uspešnic; kot se bo vrtela zmagovalna ukrajinska pesem. Moja prva misel je bila “čisto preveč stokanja in jokanja”. A čas za to je ravno pravi, vojno imajo na meji in v državi, vojno imamo vsi na meji, dajmo se malo spomnit še tegob druge svetovne vojne, da ne bo vse preveč lepo in veselo. Tokrat je patetika pač “vžgala”. Upam, da kakšen slovenski ustvarjalec ne piše pesmi o bodečih žicah, ker … drugo leto to ne bo nikogar zanimalo.
Moram pohvalit neverjeten oder in vse efekte (ki so sicer spretno odvračali pozornost), ki so si jih Švedi privoščili in seveda Justina Timberlakea, ki je tako po rimsko “prišel, videl, zmagal” pokazal, kako se dela pop. Oprostite, POP.
In kaj ostane nam, Slovencem? Imamo Raayja, ki obvlada sodobno produkcijo, imamo Gala Gjurina, ki zna pisati uspešnice in imamo Klemna Slakonjo, ki zna ustvariti zgodbo. €-vizijo.
Objavljeno v reviji Vklop, 19.5.2016.
Ni komentarjev:
Objavite komentar