Pred dnevi sem naletel na oddajo Dude Perfect, ki je iz spletnega fenomena prerasla v samostojen TV-šov in šel malo raziskovat. Pet prijateljev, kolegov, ki jim je bil študij dolgočasen, niso pa se želeli dolgočasiti in tako so začeli ustvarjati, snemati in deliti različne športne izzive. Sprva je bilo vse skupaj podobno hvalisanju z izvedbami različnih trikov, potem so šli razbijat stereotipe, vse skupaj pa je raslo in raslo in raslo … “zavohali” so jih sponzorji, ki so v njih videli odličen poligon za nagovarjanje publike, ki veliko svojega prostega časa preživi s pametnimi napravami v rokah, torej mladih in kar je bilo pred sedmimi leti šala, je zdaj postalo resen posel.
In tako sem se spomnil na dve zelo podobni, čeprav sila različni zgodbi. Tista znanstvena, zanimiva, raziskujoča, imenovana Mythbusters, ki se je letos marca končala po 15 sezonah in skoraj 300 epizodah. Adam in Jamie sta bila magneta, da si se usedel pred TV-zaslon in še po končani oddaji raziskoval urbane, popularne in splošne mite, ki sta jih s pomočniki uničevala. Bili so tudi Brainiac, ki so se znanosti lotevali na nekoliko bolj humoren način, različne oddaje v stilu kako je narejeno in kako deluje, znanost na ulici ipd.
Druga zgodba o uspehu so Jackass, fantje, ki so uživali v bolečini, predrznih kaskaderskih vložkih in izzivanju - okolice, kolegov in včasih tudi usode. Johnny, Bam, Steve-O so po zaslugi serije kasneje prišli do filma, večjih in manjših filmskih vlog, samostojnih in zelo podobnih šovov tipa Viva La Bam, Wildboyz, Homewrecker, sama oddaja pa je navdahnila še bolj divje, nore in neobvladljive Dirty Sanchez, Rad Girls in spet, po zaslugi spleta dobro znanega Francoza Remija Gaillarda.
Vsi našteti bi dandanes najbrž ravno tako uspeli, tako so imeli za seboj TV “mašinerijo”, ki je v njih prepoznala potencial. Pri nas? Ja, imeli smo štajerske jackassovce Tvoj problem, ki so se kmalu izpeli, imamo odlične, a prekratke, čeprav otrokom in mladini zelo zanimive in izobraževalne Firbcologe, Ranko Babić in Miki Bubulj sta imela svoj spletni šov, s katerim sta si ustvarila ime, prepričan pa sem, da bi bila nekje v ZDA milijonarja Gojko Ajkula oziroma Goran Hrvaćanin in Mario Ćulibrk. Toliko idej, toliko različnih načinov izvedbe - od Caric in Carjev, do fantastične spletne nadaljevanke Pr’ Hostar, pa seveda telenovel Bahir in Zahir, številnih oglasov in viralnih videov … Fenomena in mislim, upam, da njun čas še prihaja. Prišel je za Jožeta Robežnika, ki je ravno tako poskrbel za nekaj odličnih videoizdelkov kot JocoHud, čeprav mislim, da je tudi on sposoben še veliko več.
Pri nas se sicer zdi, da še najlažje uspejo polpismene blogerke, ki v življenju niso nikoli nič delale in se to jim zdi presneto fino, sploh, ko jih drugi poveličujejo, izdajo knjigo ali dve in morda bodo nekega dne po njihovi zgodbi celo posneli film. Mogoče, ampak upam, da ne.
Objavljeno v reviji Vklop, 5.5.2016
Ni komentarjev:
Objavite komentar