Pričakovano, celo sanjsko finale lige NBA je bilo tisto, ki se je dnes ponoči tudi zaključilo. Obračun najboljše ekipe Zahoda in v rednem delu daleč najboljše ekipe lige sploh, Golden State Warriorsov proti dominatorjem Vzhoda, Cleveland Cavaliersom.
Končalo se je, kot se je, po sedmih tekmah, z za mnoge, presenetljivim zmagovalcem. LeBron James in druščina so še četrtič premagali Stepha Curryja in druščino. In kaj ti pomagajo vsi mogoči rekordi rednega dela, če na koncu ostaneš brez tistega, kar je največ vredno? Kar je najbolj vredno. Neverjetnih 73 zmag ob le devetih porazih. Rekord nad rekordi. In v končici petnajst zmag ob desetih porazih?! Ja, če bi Warriorsi v rednem delu igrali kot so v končnici, se v slednjo sploh uvrstili ne bi. Pravzaprav so imeli v finalu zahodne konference kar veliko sreče (ali je pač Oklahoma plačala davek “neizkušenosti” igranja takšnih tekem), da so se vrnili po zaostanku z 1:3 in potem se je njim zgodilo enako v finalu. Vodili so s 3:1, igrali peto tekmo v domači dvorani in izgubili. Sam sem se takrat zavedel, da se je zgodil enak psihološki preobrat kot v finalu Zahoda in če so se mogoče Curry in soigralci tolažili, da bodo tudi v primeru poraza na šesti tekmi sedmo, odločilno igrali doma, kjer so bili do končnice takorekoč nepremagljivi … No, ni jim pomagalo.
In čeprav nisem oboževalec ne Jamesa in še manj Clevelanda, moram priznati, da so naslov prvakov osvojili povsem zasluženo. Vzhod so si pokorili in to z res minimalno napora in čeprav so v finalu izgubljali že z 0:2 in potem 1:3, se niso predali. In zmagali, LeBron si bo nadel še tretji šampionski prstan.
Kaj se je zgodilo z Warriorsi? Tisto, kar je bilo večini jasno tekom rednega dela sezone ob tistih redkih porazih. Brez uspešnih metov v napadu, ni igre. Obrambe ta ekipa pač ne zna igrati. Sploh, če iz napada v obrambo prenesejo vso slabo voljo in frustracije zaradi neuspeha na drugi strani igrišča. Poleg tega je imel Cleveland veliko “lažjo” nalogo pri ustavljanju Curryja kot Warriorsi pri ustavljanju Jamesa. Igralec, ki je eksploziven, izredno močan, poleg tega pa tudi z odličnim metom in pregledom nad igro. Spominja na Karla Malonea in Charlesa Barkleyja, dva izvrstna vsestranska igralca, vodji na igrišču, ki sta sejala strah in trepet, naj si bo v igri ena na ena, s prodori pod koš ali z metom iz razdalje. Igralec, ki ga lahko ustavi podobno močan in vsestranski igralec. In mislim, da brez težav lahko napišem, da jih ni prav veliko.
Ekipa, kot jo ima Cleveland in način igre, ki jo gojijo - agresivna obramba in zelo vsestranski napad … ne, ne bodo se ustavili pri tem prvem in edinem naslovu prvaka. Warriorsi se bodo morali pobrati po tem zagotovo hudem porazu, ki je takorekoč razvrednotil celo sezono in spremeniti marsikaj v svoji igri, predvsem obrambni.
Kaj ostane drugim? Letos bo kar nekaj zanimivih igralcev prostih, tako da bo poletje zelo zanimivo, tu je seveda še nabor, pa olimpijske igre, ki utegnejo vedno pozornim skavtom ponuditi kakšno zanimivo ime. Trenuten trend igre se nagiba k majhnim in hitrim igralcem, ki so izraziti strelci, slej ko prej pa se bo v prednosti znašla tista ekipa, ki bo imela v svojih vrstah nekoliko višjega igralca, ki bo dovolj gibljiv in prilagodljiv. Zgolj en odličen igralec je premalo, saj ima po enega takšnega pravzaprav vsaka ekipa, ta pa je pravzaprav bistvo uspeha - ekipa in ekipna igra, tako v napadu kot tudi v obrambi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar