Letos se zdi, da bo zaradi prihajajočega evropskega prvenstva v nogometu vsega “razvedrilnega” programa konec še malo prej kot sicer. V petek smo najprej videli zaključek šova Bitka parov, ki je bil nekakšna resničnostna nadgradnja šova Moj dragi zmore, kjer se je kot voditelj preizkusil komik Klemen Bučan in se dolgo lovil ter učil, sam šov pa je na spored prišel v poplavi parovskih serij, oddaj in je bil kar nekako spregledan, poleg tega mu je manjkalo prave (pa uporabimo besedo “resnične”) napetosti.
V pričakovanju finala Lige prvakov je šla mimo tudi zadnja oddaja te sezone za Vse je mogoče. Oddaja, za katero še vedno trdim, da je bila med boljšimi in zabavnejšimi, a je ne smeš gledati vsak teden. Ponavljajo se gosti, še posebej tisti stalni, ki so postali kar preveč domači in voditeljski, tisti novi so potem preveč izgubljeni, Bojan Emeršič je iz minute v minuto glasnejši in za jesen ter novo sezono bo vsekakor potrebna prevetritev. Kar, glede na to, da gre za licenčno oddajo; najbrž ne bo preprosto.
In potem madridski derbi, finale Lige prvakov, ki s ga ogledajo tudi tisti (in tiste), ki nogometa sploh ne spremljajo, v finalu nimajo svojega najljubšega kluba, ampak gre preprosto za tekmo, ki jo je potrebno gledati. Lahko bi rekel, da so vsi tisti, ki sicer navijajo za Barcelono in tudi vsi tisti, ki navijajo za kakšen drug klub, v soboto stiskali pesti za Atletico. Tudi in predvsem zaradi našega Jana Oblaka. No, vsi razen navijačev Reala, ki so se na koncu veselili prigarane in srečne zmage ter že enajstega pokala. Tekma, ki sta jo otvorila Alicia Keys in Andrea Bocelli - Superbowl?!; in ki resnici na ljubo in v skladu s pričakovanju ni bila posebej lepa za oko. Prvi polčas je prevladoval Real, v drugem Atletico, podaljški so bili krčevito mučni in negledljivi in potem velika loterija. Osem zanesljivih strelcev - tako z osmoljenim izvajalcem v rednem delu Griezmannom kot pogosto labilnim Ronaldom, dva povsem nemočna vratarja in nesrečni Juanfran. Oblak je reševal ekipo v rednem delu srečanja, ubranil nekaj smrtnih priložnosti, za branjenje enajstmetrovk še ni dovolj zrel. A njegov čas se je komaj začel in lahko ste prepričani, da ga bomo še kdaj videli v finalu Lige prvakov, najbrž tudi z visoko dvignjenim pokalom, ne le tolažilno medaljo.
In potem nedeljski zaključek “najboljše zabave te pomladi” … nekateri so pokazali bore malo, nekateri prijetno presenetili - npr. iz oddaje v oddajo zasmehovani Mišo Kontrec, nekateri razočarali - vsekakor Jana Šušteršič, ki se zdi vse bolj polna sama sebe; nekateri pokazali pričakovano, a zmagovalec je bile en sam in to zasluženo Tilen Artač. Sploh v slovenskih preobrazbah se je spojil z glasbenikom in preprosto igral vlogo. Morda res ni najboljši pevec, še manj plesalec, je pa izvrsten igralec, interpret in imitator in če je v lanski sezoni Klemen Bunderla uspel zlesti v pevsko kožo, je Artač vse skupaj dvignil na še višji nivo. Najbolj zabaven trenutek oddaje (in sezone) pa je bil zagotovo to, ko je Denis klical nagrajenko Meto, ki je - sedela v studiu. Zmedenost, zadrega … program v živo. Mojstri speljejo tudi to.
Objavljeno v reviji Vklop, 2.6.2016
Ni komentarjev:
Objavite komentar