Besedo ima očka: Naša družina ima težave s komunikacijo

Naša družina ima težave s komunikacijo - kakšnemu zunanjemu opazovalcu bi se morda temu čudil, a tako pač je. Veliko kričanja, skakanja v besedo, površnega poslušanja ali sploh ne, jezikanja, odgovarjanja … in ker vsi vemo, da so otroci ogledalo svojih staršev, je čas za premislek.

Ne dolgo nazaj sem pisal o tem, kako nam staršem otroci vse prevečkrat nastavijo ogledalo in nas spravijo v neprijeten položaj. Običajna reakcija staršev je seveda odločno zanikanje in kazanje s prstom ter iskanje krivcev drugje, ampak resnica boli. Ni se mi zgodilo enkrat, da sem v izbruhu katerega od starejših dveh otrok slišal sebe - začutil svojo jezo, videl svoje kretnje, slišal svoje besede.

A tako kot vse drugo, se tudi komunikacija z otroci, ne začne, ko so stari 3, 5 ali več let, ampak že v maminem trebuhu. Plod zelo dobro sliši in ne vem, zakaj so nekateri presenečeni, ko se dojenček pomiri, ko mu bratec, sestrica ali pa starša z mirnim glasom zapojeta kakšno pesmico, ki jo je poslušal že v maternici. Po drugi strani pa še vedno ne razumem, zakaj se ljudje (sploh pa starejši) tako radi bebavo pogovarjajo z najmlajšimi. Otrokom “buci buc gubli bubli špikule špakule” ob spačenih obrazih v večini primerov niso niti zabavni niti prisrčni, ampak jih strašijo. Ščipanje za lička in prepričanost, da dojenček komaj čaka, da bo šel v naročje človeka, ki ga je prestrašil s cvilečim glasom, potem pa začne neutolažljivo jokat; ravno tako ni na mestu.

No, kot očetu treh mi je še vedno naravnost neverjetno in nemogoče poslušati starše (torej ne stare starše, kakšno starejšo tetko ali sosedo), ki svojemu otroku (ne le dojenčku, ampak tudi kasneje) govorijo “A si aman?” (v prevodu Ali si lačen?), “A si ajan?” (v prevodu Ali si zaspan?, pri čemer obstajajo tudi spakovanke kot so “pančan”), “A si bubana?” (v prevodu Ali te kaj boli z drugo možno razlago tudi Ali si se udarila?) in žal bi še lahko našteval. In ne razumem, zakaj potem starši pričakujejo, da bo njihov otrok govoril jasno in razumljivo?! Tu so potem še ljubeči vzdevki (miške, mucke, žabice, pikice, pupike, ljubice, ljubčki, sončki, srčki), občasne menjave spolov (poznam primer družine, kjer so vsi štirje člani - mama, oče in dva sinova; “miška”) in ljudje se čudijo, ker otroci ne vedo, kako je ime njihovim staršem.

In potem se zgodi, da se otrok kdaj kje izgubi, že tako je zmeden in prestrašen, pa sledi pogovor: “Kako pa je ime tvoji mamici?” “Miška.” “Kako pa jo kliče oči?” “Miška. Ali pa mami.” “Kako pa je ime očiju?” “Miška.” “Aha, in mami ga kliče miško?” “Ne, miška. Včasih pa oči.” Otroka bo morda rešilo to, da njemu ni ime Lana, Žan, Nik, Jaka (ki je mimogrede Jakec ali Jaki) in da pozna svoje ime. Ker ja, v takih trenutkih odpovejo možgani še tako bistrim otrokom, ki so sicer sposobni povedati ime, priimek, naslov, nadstropje, telefonsko številko in še kaj.   

Ja, človek bi se včasih najrajši kar skril ...

Pri nas doma imamo z Vito trenutno res zabavno fazo, ko besede, ki zvenijo kot pomanjševalnica, to niso. In potem je treba navihani triletnici razložit, zakaj pravljica pač ni pravlja, voščilnica ni voščilna, kopalnica ni kopalna in skakalnica ne skakalna ter da vilice in vile pač niso enak pripomoček. Taras je po uspešno končanem prvem razredu povsem druga zgodba, saj je na šolskih hodnikih in seveda tudi na ulicah izpostavljen vsemu - tudi besedam na f, k, p, j idr. in ne dolgo nazaj naju je osupnil z vprašanjem “Kaj pomeni, če nekdo reče, da te bo pref**al?”. Globoko zajameš sapo, vprašaš, kje je to slišal in v kakšnem pomenu ter potem skušaš razložit na miren in razumljiv način. V velik plus pri najini viharni komunikaciji nama štejem to, da vulgarnih kletvic pri nas doma ni slišati, saj s Heleno pač ne preklinjava. Pri naju se beseda na pi- nadaljuje v pismo, je- v jebela cesta, kdo se “gre solit”, ali pa obiskat vraga oz. hudiča, drugega pa ni, sploh. Smo pa doma dogovorjeni dve stvari: 1. če besede ne poznaš / ne razumeš, je ne uporabljaj in posledično 2. vedno lahko vprašaš, kaj nekaj pomeni oz. predstavlja. Potem pa razloži otroku, kaj pomeni, ko nekdo nekoga pošlje v p.m. in dobiš servirano novo vprašanje “Zakaj pa bi moral iti tja?” Otroci že vedo, kako (ne)smiselne so v resnici kletvice.

In da ne bo zdaj izgledalo, da sem izogibam v začetku omenjeni pereči temi - kako izboljšati našo medsebojno komunikacijo? Odgovor s Heleno iščeva, vsak dan … zakaj ne smemo skakati v besedo, zakaj je treba lepo počakati, govoriti tiho, počasi in razločno, zakaj je treba biti vljuden in še in še in še. In zdi se ti, da je vsak dan slabše in da gredo navodila in prošnje kar mimo njiju oz. skozi eno notri in skozi drugo ven. Pa se s Heleno zadnje čase zelo trudiva in glas povzdigneva res le, ko je to potrebno - recimo ob nepravilnem prečkanju ceste, ob kakršnem koli fizičnem obračunavanju, … in tudi takrat, ko so prošnje preslišane - prvič, drugič, tretjič. In kljub temu, da si povzdignil glas, da bi končno dobil svojo pozornost, se potem potrudiš otroku lepo razložiti, kaj je prav in kaj narobe. Včasih celo zaleže za več kot pet minut. Zanimivo je, da lekcije do doma veliko bolje razumeta in tudi upoštevata, ko nismo doma - torej na igrišču, po besedah učiteljic in vzgojiteljic tudi v vrtcu oz. šoli.     

Govor je za veliko večino osnovno izrazno sredstvo … nekateri so tihi in ne izstopajo radi, drugi so glasni in nastopaški, tretji pač po potrebi  in glede na trenutek. Včasih imamo pozornost in bi jo radi izkoristili, spet drugič jo želimo pritegniti. Otroci, v “veliki” družini, kot je naša, se sploh vsak po svoje borijo za svoj del pozornosti. Žal prevečkrat napačno, saj so vedno postavljeni na prvi mesto in pred vse. Če pa kdo najde kakšen uspešen recept (pa ne iz knjige), se toplo priporočam ...

Kolumna je bila objavljena v reviji Naša žena, septembra 2013.