Eurobasket 2013: nekaj zaključnih misli

Evropsko prvenstvo v košarki 2013 se je končalo, z velikim (pa tudi pričakovanim in zasluženim) zmagoslavjem Francije ter končnim 5. mesto naše reprezentance. In kaj smo se naučili? Favoritov v pravem pomenu besede ni več, saj lahko vsak premaga vsakega.

Kar poglejmo si Francoze, evropske prvake. Izgubili so prvo tekmo na prvenstvu, proti Nemčiji, ki je kaj hitro pobrala kovčke in odšla domov. Pa Litvo, evropske podprvake, ki so se borili za preboj in sicer izgubili (a vseeno napredovali) z Bosno in Hercegovino. Nenazadnje tudi naše fante, ki so z odličnimi predstavami premagali Španijo, Grčijo, Italijo, ugnali tudi Srbijo in na koncu Ukrajino, pa se hkrati mučili s Češko in Gruzijo ter gladko izgubili s Poljsko in Finsko.   

Naša reprezentanca je imela lepo priložnost na domačem prvenstvu vendarle priti do prve medalje. Žal jim ni uspelo, a so s složnostjo, borbenostjo in srčnostjo prepričali vedno zahtevno Slovenijo. Tista vprašanja, kaj bi bilo, če bi bilo, niso na mestu. Tisti, ki so bili, so lahko upravičeno ponosni nase. Tisti, ki niso mogli oziroma hoteli pa naj v svojih glavah razčistijo, kako in kaj. Prepričan sem, da ta ekipa (z minimalnimi popravki), za katero smo dihali in s katero smo živeli zadnje tri tedne, lahko veliko doseže tudi na svetovnem prvenstvu naslednje leto. Dokazali smo, da se lahko enakovredno kosamo z najboljšimi evropskimi reprezentancami, svet pa (z izjemo ZDA) ne ponuja oz. grozi s kom bistveno boljšim, nepremagljivim.    

In če sem se v prvem zapisu na temo Eurobasket2013 spraševal, ali bodo naši #junaki tudi na koncu junaki, sem sedaj res vesel, da niso postali #bedaki. Pokazali so držo in karakter, držali skupaj ob zmagah in porazih, nihče na nikogar kazal s prstom in krivil soigralcev. In tako je edino pravilno. Tudi to dela velike ekipe! Zame so #junaki res JUNAKI.

Naši so na tem prvenstvu nekajkrat padli in se vsakič tudi pobrali. Pa verjamem, da jim ni bilo lahko. Ampak pokazali so karakter! Težko se je pobrati po tem, ko izgubiš tekmo za boj za medalje, pa čeprav izgubiš s Francijo. Pa so naslednji dan suvereno opravili s Srbijo in potem niso pokleknili pod težo pritiska polne dvorane in so premagali še Ukrajino. Pa bi se obe tekmi lahko obrnili v povsem drugo smer! Glede tekme s Francijo sem še vedno prepričan, da jih nismo mogli premagati. Mislim, da bi bilo popolnoma vseeno, kaj bi storili, Francozi bi še vedno tekmo obrnili sebi v prid. Kako so opravili s Španijo, bo šlo zagotovo v zgodovino! In še vedno ne morem verjet, da so na zadnjih treh tekmah (torej četrtfinale proti Sloveniji, polfinale s Španijo in finale z Litvo) razliko naredili (ali v primeru tekme proti Španije, nadomestili), ko v igri ni bilo Tonyja Parkerja, MVP-ja prvenstva. Francozi se takrat razigrajo, nato se na parket vrne vodja in rutinirano drži niti igre v svojih rokah. Ampak to zgolj potrjuje, kako kvalitetni so tudi ostali francoski igralci.

Kakšna bo naša prihodnost? Jaka Lakovič je napovedal slovo od reprezentančnega dresa. Pri 35. letih mislim, da se je odločil pravilno. Na tem prvenstvu ni bil pravi, kar pa nikakor ne zmanjšuje predanosti in odličnih predstav v preteklosti. Boštjan Nachbar pravi, da je bilo to njegovo zadnje evropsko prvenstvo, za svetovnega bo še razmislil. Zelo dobro ga razumem, ko pravi, da ga potrebuje družina, ampak iskreno si želim, da bo vsaj za svetovno prvenstvo še ostal zvest in predan tudi košarkaški družini. Preprosto - igralca njegovega kova pač potrebujemo. Vprašanje je, če bo naslednje leto v ekipi Uroš Slokar, enako velja za Jureta Balažiča, želim pa si, da bo več priložnosti dobil Nebojša Joksimović.

Goran Dragić je bil povsem zasluženo uvrščen v prvo peterko prvenstva, z odličnimi predstavami pa je znova navdušil njegov mlajši brat Zoran, ki je zagotovo našel prav poseben prostor v srcih slovenskih navijačev. In če ob bratih Dragić pogledamo še brata Murić in Lorbek, pa Jako Blažiča, Gašperja Vidmarja, tudi Mirzo Begića in še kup mladih igralcev, ki čakajo svojo priložnost in selektorjev klic, se nam ni treba bati.

Božidarju Maljkoviću je po “slabem” začetku z reprezentanco in uspehu na EuroBasketu 2013 potekla pogodba. Ali bo nadaljeval, je odvisno tako od njega kot tudi od KZS-ja. Menjati selektorja, ki bo moral vzpostaviti avtoriteto in morda na novo zgraditi ekipo ter igro, če vidimo, da rezultati so … moje osebno mnenje je, da nam s trenerjem njegovega kova in z res bogatimi izkušnjami lahko uspe storiti tudi korak dlje na svetovnem prvenstvu naslednje leto v Španiji. V velik plus mu je potrebno šteti vsekakor tudi to, da je uspel ohraniti ekipo homogeno tudi v težkih trenutkih in vemo, da to v slovenskem ekipnem športu ni niti približno preprosto. In če že, kdo ga bo nasledil? Mahorič, Sagadin, Zdovc in še nekaj jih je na seznamu. Morda celo Peter Vilfan (podobno kot Brane Oblak v nogometu), ki ima vedno dovolj oster jezik …

Posebna pozornost je veljala tudi Lipkotu, simpatični maskoti in čeprav je bilo nad izbiro imena (kot tudi nad oznako “junaki”) veliko pripomb, si priznajmo, da ga zlepa ne bomo pozabili. Otroci so bili nad njegovo prisotnostjo navdušeni podobno kot nad bratoma Dragić, kar pomeni, da so ga za svojega vzeli najmlajši, ki pa so - največkrat; najhujši in najbolj iskreni kritiki. Mislim, da si Lipko zasluži (p)ostati kar maskota naših košarkašev. In seveda je tu še nekaj sto prostovoljcev, ki v zadnjih treh tednih (in najbrž tudi že prej) pustili ob strani vse svoje redne obveznosti in zadolžitve ter pomagali, da je na prvenstvu vse teklo, kot je moralo.

Prepričan sem, da bi lahko našli kar nekaj napak (predvsem tehničnih), ampak Sloveniji je v hudo nezavidljivih časih uspelo pod streho spraviti največji košarkaški dogodek leta. Zdaj pa lahko spet sanjamo, da bomo imeli kmalu spet evroligaša in da bomo nekega dne gostili tudi zaključni turnir četverice.