Vse odkar sem si ogledal nekaj pripravljalnih tekem naših fantov, sem se spravljal k pisanju teh vrstic, pa kar ni bilo časa. Včeraj so naši odigrali prvo tekmo, proti Češki zabeležili prvo (srečno) zmago in vtis s pripravljalnih tekem se ni popravil.
Z Eurobasketom (oziroma evropskim prvenstvom v košarki) je bilo v naši prelepi deželici ogromno težav in prepričan sem, da bo kakšna vzniknila še med prvenstvom, koliko okostnjakov bo popadalo iz slačilnic po prvenstvu, pa … skratka, zdi se mi sramotno, da smo brez tekem v Mariboru (konec koncev gre za drugo največje slovensko mesto) in predvsem, da smo brez tekem v Novem mestu - mestu večkratnih državnih in pokalnih prvakov v košarki.
Recimo, da je bil žreb našim fantom naklonjen, saj so se (če izvzamem tekmo v skupinskem delu) izognili Španiji in načeloma tudi Franciji, ampak je jasno, da je skupina vse prej kot lahka - Španija je očiten favorit, Hrvaška vedno zmožna presenečenja (sploh proti našim fantom), Čehi so včeraj pokazali, česa so sposobni in tu sta še ekipi Gruzije in Poljske … recimo, da dve ekipi, ki posebnih možnosti (za končni uspeh!) nimata, a se bosta zagrizeno borili do zadnjega sodnikovega piska in iskali svojo priložnost. Jasno pa je, da je vsak še posebej motiviran igrati proti domačinom in da našim tudi zaradi pritiskov javnosti ne bo nič lažje.
Naša skupina se potem križa s skupino D, iz katere bodo najbrž napredovale Rusija, Italija (ki je včeraj “presenetila” Rusijo, čeprav so že na prijateljski tekmi proti našim dokazali, da gre za odlično ekipo, na katero velja računati) in Grčija, Finska je včeraj zares presenetila tihe favorite Turke, Švedi pa so zagotovo “outsiderji” skupine.
V skupini A so Nemci včeraj presenetili druge velike favorite prvenstva, rutinirane Francoze, težko pa je napovedati, kdo bo še napredoval poleg omenjenih dveh reprezentanc - Izrael, Ukrajina ali Belgija, zagotovo pa ne Velika Britanija. Izredno izenačena je lahko tudi jeseniška (prav težko bi si izbrali primernejše mesto za to skupino) skupina B s “favoriti” Litvo, pa Srbijo, Makedonijo, BiH, Črno Goro in Latvijo. Vsak lahko pravzaprav premaga vsakega.
Kaj bo in kako bo naprej, čez nekaj dni, ko se skupinski del zaključi …
Zdaj pa naša reprezentanca. V pripravljalnih tekmah jim je šlo “odlično” - le dva poraza (proti Srbiji in Franciji) in deset zmag. Zdi se mi, da jih med favorite za medalje vsi uvrščajo bolj zaradi dejstva, da smo domačini kot pa zaradi odličnih iger. Mislim, da je imel Zoran Predin zadnjič kar prav, ko je rekel, da bo 7. mesto in uvrstitev na SP v Španiji prihodnje leto, že uspeh. Karkoli več … bo težko, ne pa nemogoče. Jasno je, da je motiv na naši strani izreden in da take priložnosti najbrž ne bo nikoli več. Spomnimo se, kaj se je zgodilo z rokometaši med domačim prvenstvom - blesteli so in nato v finalu klonili proti takrat res boljšim Nemcem.
Še pred začetkom prvenstva se je seveda največ govorilo o ekipi - kdo je in koga ni, ampak kot je znal vedno lepo povedati Srečko Katanec - imamo, kar imamo in s tem je treba doseči najboljši rezultat. Bi bila naša ekipa boljša z Vujačićem, Benom Udrihom in Erazmom Lorbkom? Prvi je “zdrahar”, drugi si je z neodločnostjo nakopal preveč slabe volje, čeprav bi ekipi zelo koristil, tretji pa … ja, njega pogrešam(o). Pod košem smo namreč slabi, zelo slabi.
Mirza Begić, ki bi moral s svojo višino sejati strah in trepet pod obema obročema, je preprosto preveč štorast. Gašper Vidmar je odločen in borben, a kaj, ko včasih žoga noče v koš ali pa ostati v rokah, potem so tu še osebne napake in obupno izvajanje prostih metov. Na včerajšnji tekmi sem pogrešal Uroša Slokarja (poškodba?), ki je za igro pod košem sicer premehak, a ima mehko roko in zna zadeti tudi z razdalje.
V kakšni meri bo izkoriščen potencial Domna Lorbka, Nebojše Joksimovića in Eda Murića je v veliki meri odvisno od slabih dni njihovih soigralcev in predvsem od tega, kako bodo znali sami izkoristiti ponujeno priložnost. Predvsem mladi Murić je tisti, ki utegne zablesteti.
Zoran Dragić je bil prijetno presenečenje prejšnjega prvenstva, tokrat bo to najbrž Jaka Blažič, pred katerim je - upam; odlična klubska in reprezentančna kariera.Tudi Jure Balažić z borbenostjo nam bo zagotovo ostal v spominu, prepričan pa sem, da njegove najboljše partije šele prihajajo.
In tu sta naši glavni “zvezdi”, igralca, do katerih se pričakuje, da bosta vlekla voz naprej in poskrbela za odločilne poteze. Goran Dragić, ki je v zadnjih dveh sezonah postal eden najboljših organizatorjev igre na svetu in blesti v ligi NBA ter zimzeleni Boštjan Nachbar, ki doživlja drugo pomlad in iz tekme v tekmo kaže, kako pomemben in nepogrešljiv je v ekipi. Njegova bogata bera izkušenj in seveda talenta je točno tisto, kar naša ekipa potrebuje. Seveda se zgodi, da se tudi njima zatresejo roke, a imata na eno slabo vsak lahko po pet odličnih potez. Pri Goranu je še večja težava morda ta, da je izjemno hiter, intuitiven in posledično nepredvidljiv, da mu soigralci v napadu preprosto ne sledijo. A kakorkoli, naveza G. Dragić-Nachbar mora biti tista, ki bo vlekla reprezentančni voz čim dlje …
In dvanajsti, Jaka Lakovič? Jaka je bil svoj čas med najboljšimi organizatorji igre v Evropi, a ga je malo načelo neigranje, malo pa leta. Nikakor ne gre dvomiti o njegovi borbenosti in pripravljenosti igrati za državno reprezentanco, vsekakor pa bi lahko razbremenil soigralce na “lažjih” tekmah.
Kje so težave? Predvsem v obrambi, saj dobivamo preveč košev, nasprotnik prelahko prihaja do povsem neoviranih metov (spomnimo se tekem proti Italiji in Črni Gori), pod košem pa je dovolj prostora za sprehod pod koš in potem še za neoviran skok. V napadu so včeraj naši storili preveč napak - izgubljene žoge, nenatančne podaje, zapravljeni “zicerji”, neizdelani napadi, …
Dobro, recimo, da so včeraj igrali v krču, da so se jim tresle roke in upajmo, da so včeraj odigrali najslabšo tekmo prvenstva. Prvi pravi preizkus vsekakor sledi danes danes - nasproti jim bo stala velika Španija. Ampak, če fantje ne bodo popravili številnih napak do včeraj, se bo števec ustavil nekje pri 100, naš pa recimo pri 60. In en tak poraz bo poskrbel za strašen padec morale in po porazih in ob padcih morale se ponavadi pokaže, kakšna je dejanska kemija v moštvu.
In res si želim, da bodo v nedeljo, 22. septembra - ne glede na končni rezultat, ampak glede na prikazane igre in pristop, naši #junaki res junaki in ne bedaki.
Ni komentarjev:
Objavite komentar