Obljuba dela dolg … jutro po zaključku uvodnega skupinskega dela EuroBasketa2013 in po dveh zaporednih porazih, ki so - vsaj tako se bojim, pošteno potolkli moralo naših fantov in najbrž tudi navijačev.
Nekateri bodo rekli, da je vsega kriva Hrvaška, ki je naše “junake” ubila s cono in tudi drugim pokazala, kako ubiti igro naše ekipe. Pa čeprav je našim težave s cono povzročala že Španija, pa potem Gruzija in zdaj še Hrvaška in Poljska. In odkar pomnim, so imeli naši težave z igranjem proti coni in igranjem cone. Ja, če ne znaš “napadati”, boš imel tudi z “branjenjem” težave. Večina bo prikimala, da je morda za težave na zadnjih treh tekmah pravzaprav kriva Španija (oziroma zmaga proti njim) - veliki in nesporni favorit, ki so ga naši brez večjih težav premagali. Tekma, ki smo se je vsi bali, a očitno so šli naši fantje v tekmo zelo sproščeni, saj so vedeli, da poraz proti Špancem ne bo usoden in igrali so odlično. Prikazali so eno najboljših iger sploh - brez panike, borbeno, preudarno, čvrsto v obrambi in zanesljivo v napadu. In čeprav so ves čas lovili Špance, tega niso počeli brezglavo kot na zadnjih dveh tekmah.
Zdaj pa pomislimo, kaj bi se zgodilo, če bi naši izgubili že proti Češki? Imeli so srečo, veliko sreče in nato podobno zvrhano mero še proti Gruziji. Hrvati so bili pač boljši, Poljaki včeraj so jih nadigrali. In upam, da sta zadnja dva poraza in pravzaprav vse tekme na prvenstvu naše nečesa naučile in da imajo v glavi šest korakov - šest zmag. Od četrtka naprej ne šteje nič drugega kot zmaga! Recimo, da ostajam (pretiran) optimist in še vedno upam na naslov evropskih prvakov.
Pa čeprav imamo z Grki kronične težave, Italijani nam načeloma ne ustrezajo preveč (naj nikogar ne zavede lahka zmaga na turnirju v Kopru), Finci pa so tako ali tako največje presenečenje prvenstva in če uspejo zadržati sproščenost, utegnejo priti tudi do polfinala. V napovedih sem sicer obupen - Rusi in Turki so na poti domov, Nemci ravno tako, v naslednji krog se je uvrstila Latvija, pa seveda Finska, najožji krog favoritov pa … Francija in Španija vsekakor, skoraj zagotovo tudi Srbija in potem? Lahko Grčija, lahko Italija, upajmo na Slovenijo.
Kje tičijo težave naše (i)zbrane vrste? Ena je igranje proti conski obrambi - če naši ne zadenejo prvih poskusov za tri točke, se začnejo zaletavati pod koš in izgubljati žoge. Druga je igranje proti hitrim ekipam z agresivno obrambo - včerajšnja predstava proti Poljski je bila iz tega vidika zelo poučna. Upam. In izgovor treh tekem v treh dneh je res le to - izgovor! Vse ekipe imajo identičen razpored tekmovanja. Maljković sicer pametno prilagaja ekipo glede na nasprotnika, ampak dejstvo je, da nimamo udarne peterke, ki bi lahko naredila razliko. Goran Dragić sicer lahko odigra simultanko, ampak mimo so časi, ko je tekme odločal en igralec. Velika težava je tudi njegova menjava - že zadnjič sem pisal o tem, da Jaka Lakovič preprosto ni več pravi. Meta nima pravega, izgublja žoge, nima pravega pregleda nad igro in celo, če ima do koša odprto pot, išče soigralca. Poleg tega nam igra v minutah, ko on vodi in organizira našo igro, preprosto zamre. Kapetan že, a odgovornosti na igrišču raje ne bo prevzel nase. Slabo. Centra Vidmar in Begić igrata po principu toplo-hladno, si pa oba hitro nabirata osebne napake, Slokarja pa očitno pesti poškodba iz priprav in igra le nekaj minut. Nekje sta poniknila Blažič in Murić, Joksimović ima predvsem obrambne prebliske, igre pa ne more razviti niti Balažič. Konstantno solidne predstave kažeta brata Dragić in Boštjan Nachbar, najprijetnejše presenečenje pa je nedvomno Domen Lorbek - koši, prodori, zagrizena obramba, borbenost, …Naši si predvsem ne smejo več privoščiti, da jim nasprotnik vsili svoj tempo in način igre, igrati morajo hitreje in ne stati kot lipovi bogovi ter se zavedati, da igrajo pred domačim občinstvom in da takšne priložnosti najbrž ne bodo imeli več. Nejasna mi je tudi (psihološka) blokada, ko pridejo enkrat na +10 - nosilci in ogreti igralci odidejo na klop, naši se trudijo držati razliko, namesto, da bi jo povečali in kar naenkrat je rezultat izenačen, igralci se spet zamenjajo in tudi zato tempo ves čas niha.
Trudim se izogibati kritikam na račun sojenja, saj od nekdaj zagovarjam tezo, da v kolikor igraš dobro in boljše od nasprotnika, ti pač tudi kakšna sporna sodniška odločitev ne more pokvariti končnega rezultata. Dejstvo je, da je sojenje slabo - ne le na tekmah naše reprezentance, saj pritožbe in negodovanja prihajajo tudi iz drugih taborov (v spominu imam vsaj makedonskega in srbskega) in upajmo, da se bo stanje v nadaljevanju popravilo.
Torej, če se navežem na moje prejšnje razmišljanje … Kolega Had je danes že razmišljal o smislu in pomenu oznake #junaki, s katero se označuje našo ekipo na Eurobasketu2013. Junaki, kar tako? Ja, zadeva zna biti res nerodna, če bodo naši nadaljevali s takimi predstavami in se poslovili še pred četrtfinalom. Potem ne bodo #junaki, ampak za mnoge žal #bedaki.
In čeprav je vsak lahko “kavč-selektor”, je v teh dneh zelo težko biti tudi navijač, ampak resnično moramo z našimi reprezentanti, z našimi #junaki; držati do zadnjega sodnikovega žvižga. In le upam, da ne bomo tudi na razprodanih bojih v Stožicah spet gledali praznih sedežev, medtem, ko tisoči stiskamo pesti pred TV zasloni in bentimo po družabnih omrežjih.
In še (tiha) glasna želja za nedeljo, 22. septembra - upam, da se bo v Stožicah in povsod po Sloveniji glasno razlegalo “Slovenija - šampion!”.
Ni komentarjev:
Objavite komentar