Dobro se spominjam bratov, ki sta živela v sosednjem stopnišču - vedno samska, vedno en z drugim ali pač z mamo in očetom. In vedno sta mi starša govorila, da le ne bom postal kot onadva. Ja, hotela sta mi namigniti, da bo prišel čas, ko se bom moral osamosvojit. Moj čas je prišel, njun - pa sta oba stara blizu šestdeset let; pa še vedno ne. In nikoli ne bo.
To je žal le eden od tovrstnih primerov, ki jih poznam in kjer tista največja težava pravzaprav ni zmožnost samostojnega življenja, ampak težava priklenjenosti na starše, v tem primeru konkretno na mati. Nekdaj so Italijani sloveli kot strašni mamini sinčki ("mammoneji", kot smo se šalili na njihov račun), a se iz leta v leto zdi, da je vse več maminih sinčkov (in očkovih deklic) tudi pri nas. Krivdo gre v prvi vrsti iskati pri starših (ponavadi gre za starša nasprotnega spola), ki otroke že od mladih let priklepajo nase in nenazadnje tudi pri samih otrocih, ki predvsem v času odraščanja ne znajo postaviti (zdrave) meje in imajo zato v življenju velike težave.
Kaj se sploh zgodi? Starš in otrok zamenjata vlogi - starš, namesto, da bi zadovoljil otrokove čustvene potrebe, od otroka zahteva, da zadovoljuje njegove potrebe in tako govorimo o čustveni zlorabi oz. čustvenem ali prikritem incestu. Ta pa, v posameznih primerih (največkrat na relaciji oče-hči, ki pa ni tako pogost kot zapleten odnos mama-sin) vodi tudi v tisti klasični, odkriti oz. telesni incest. Zakaj pri starših pride do te, pogosto nenadne spremembe? Velikokrat so bili tudi sami žrtve čustvenega incesta in drugačnega način ne poznajo. Največkrat pa se to zgodi, kadar med staršema oz. partnerjema zazeva luknja in otrok postane staršev največji zaupnik oz. celo njegov nadomestni partner. Otroku je tako onemogočeno, da bi odrasel v avtonomno osebo, poleg tega je oropan lastnega otroštva in odrašča v zmedenem svetu ter bo odrastel v pogosto jezno, izkoriščano in ujeto osebo. Odraslo osebo, ki bo ves čas idealizirala svoje starše (oziroma enega od njih) in stopa po enaki poti v začaran krog čustvenih zlorab.
Začaranemu krogu težko pripišemo začetek, saj starš največkrat to travmatično izkušnjo prinese s seboj iz otroštva - torej je bil sam v enako zahtevnem incestnem razmerju s svojimi starši in preprosto ne zna drugače. Enako težko je začarani krog presekati in razmerju narediti konec, sploh, če smo se sami navzeli vseh teh slabosti. Starši otroke začnemo priklepati nase že v otroštvu - zasipavamo jih tako z darili kot s pozornostjo. Meja med ljubeznijo, pozornostjo in nato razvajanjem je tanka, še tanjša pa je med razvajanjem in zametki čustvenega incesta. In kjer je otrok v družini en sam, vse skupaj ni tako izrazito (edinci so pogosto razvajeni), zato pa se favoriziranje enega in zanemarjanje drugih otrok (v družini z več otroci) lahko razvije v to incestno razmerje, ki pa je - tega ne gre pozabiti; še vedno zelo odvisno od staršev.
Odgovorni in čustveno zreli starši se bodo vedno trudili otrokom nuditi vse (najboljše), a jih bodo istočasno vzgajali v samostojne osebnosti, ki bodo slej ali prej odleteli iz domačega gnezda in si ustvarili svojega.
Po drugi strani so žrtve čustvenega incesta tudi otroci, ki so prehitro odrasli - nekateri so izgubili izgubo katerega od staršev, morda sta se starša ločila na otrokom neprijazen način in potem so otroci prevečkrat postavljeni pred dejstvo, da bodo zdaj oni gospodarji, da bodo morali skrbeti za mlajše brate in sestre in seveda pomagati ter stati ob strani staršu, ki tako skozi leta pravzaprav postane njegov partner. Tak otrok bo odraščal z izjemnim čutom za odgovornost in zaščito mlajših in si bo tako najverjetneje poiskal partnerja, ki bo ob sebi potreboval zelo močno osebo, ki bo skrbela zanj in tako se začarani krog čustvenega incesta ponavadi spet začne.
In če se navežemo na prav ta primer, so ti, ki ob sebi potrebujejo močno osebo, tega vajeni iz otroštva - zanje je bilo vedno poskrbljeno in starši (oz. eden izmed njih) jim je dal to jasno vedeti, da so bili oni tisti, ki so poskrbeli zanj/o. Nikoli jim ni bilo potrebno veliko narediti, ker je to vedno nekdo (starš) naredil boljše, hitreje, učinkoviteje od njih. Te osebe se težko osamosvojijo in si še težje poiščejo partnerja, saj bodo iskali močno, zaščitniško osebo, ki bo morala ustrezati njihovim staršem. In kot da to ne bi bilo dovolj, bodo partnerja vedno primerjali z oboževanim staršem in partner praviloma ne bo nikoli dovolj dober. Prav v teh primerih pa se rado zgodi, da svojemu otroku partnerja izberejo kar starši!
V primeru čustvenega incesta seveda govorimo o veliki soodvisnosti - starš se takega otroka oklepa z vsemi štirimi in ga nerad izpusti iz svojih rok. Dogajajo se bolezni, ki to niso, pomembni telefonski klici ob najbolj nemogočih urah in trenutkih, ki so povsem banalni, nenapovedani obiski in vse pogostejši očitki. Otrok (sedaj že odrasla oseba), ki je bil za starša vajen skrbeti oz. mu biti celo življenje v oporo ali pa je bil od njega odvisen, ima seveda vedno prisoten občutek, da mora biti staršu vedno in povsod na voljo, zato ga tudi postavlja na prvo mesto - pred partnerja oz. svojo družino.
In tako pridemo do bistvenega - kako ob vseh (predvsem miselnih) preprekah ta začarani krog prekiniti? Ti ljudje so pogosto čustveno zelo labilni in zato je treba z njimi delati v rokavicah, kar pa ne pomaga. Oni se zavedajo svoje premoči in jo izkazujejo skozi svojo nemoč. Zato je treba biti načelen, odločen in dosleden. Popkovnico je treba pretrgati in to staršem jasno povedati. Obstajajo tudi skupine za pomoč (podobno kot recimo Anonimni alkoholiki), ki imajo odlično razvite programe 12-ih korakov in izurjene mentorje, ki bodo pomagali tako enim kot drugim stopiti na neodvisno pot.
Za razumevanje pomembnosti in težavnosti čustvenega incesta je potrebno ločevati številne pojme in pri tem nam je bila v veliko pomoč tudi nedavno izdana knjiga Po tihem zapeljani ameriškega strokovnjaka Kennetha M. Adamsa, kjer so zelo jasno opisani različni primeri in tudi rešitve oz. nasveti, kako si pomagati. Knjiga bo v vsakem bralcu prebudila zavedanje, da čustveni incest ni tabu, ampak nekaj vse bolj vsakdanjega, predvsem pa zelo težavnega za premagovanje. A kot pravi star pregovor: “Kjer je volja, je tudi pot.”
Stavki, ki so zelo pogosti in na katere bodite pozorni:
“Kako sem vesela, da te imam, saj si edini, ki me razume!”
“Joj, mama me kliče, moram se oglasit, zagotovo je nujno!”
“Kajne, da ti ona ne kuha tako dobro kot jaz?!”
Kaj pa o čustvenem incestu pravi Sanja Rozman, dr. med, psihoterapevtka, ki je med svojim usposabljanjem v ZDA spoznala avtorja knjige Po tihem zapeljani.
Telesni incest zveni kot tisto najhujše v družini, a vse bolj se zdi, da čustveni incest postaja vse glasnejša grožnja?
“Čedalje bolj spoznavamo, na kakšen način vpliva vzgoja v družini na oblikovanje človekove osebnosti. Nepoučeni ljudje si predstavljajo, da je res hudo, če se eden od družinskih članov neprimerno seksualno vede do otroka, pozabljajo pa na grozo, da mora otrok s svojim napadalcem vsakodnevno živeti v intimnosti družinskega okolja in da se pri tem popolnoma napačno uči o ljubezni in odnosih, kar ima kasneje posledice na pomembna področja njegovega življenja. Pri čustvenem incestu sicer ne pride do spolne zlorabe, podobno kot pri incestu, pa se spremenijo odnosi v družini. Gre za to, da eden od nezrelih staršev zlorabi otroka za vir svoje čustvene tolažbe, ko bi moralo biti ravno obratno. Pri tem, podobno kot pri incestu, je otrok postavljen v vlogo odrasle osebe, ki ji ni dorasel, in se je prisiljen psihično deformirati pod to težo. Posledice so prepoznavne, ko otrok odraste, v njegovih odnosih z nasprotnim spolom.”
Ali obstajajo kakšni podatki, koliko “žrtev” čustvenega incesta je v Sloveniji in katero razmerje je pogostejše - mama-sin ali oče-hči?
“S statističnimi podatki ne razpolagam. Opozorila pa bi na pisanja psihiatrov dr. Janeza Ruglja in Marijana Košička, ki govorita o "maminih sinčkih" in odsotnih očetih in jih imenujeta največji slovenski problem. Za čustveni incest pri moškem je značilno, da se sin ne more čustveno odcepiti od mame in povezati s partnerko. Mami je dolžan lojalnost, hkrati pa goji do žensk hudo jezo, ker se počuti zmanipuliran od njih - kar se kaže v sovraštvu do žensk. Le-to ni zmeraj izraženo v odkriti grobosti, pač pa v šovinističnem načinu obnašanja, zlorabi pornografije in prostitucije, čustveni odsotnosti doma in ne nazadnje tudi v begu v alkoholno o-MAMO! Podatkov o ženskah nimam, če pa sodim po pogostosti med mojimi klienti, pa je vsaj enaka kot pri moških. Čustveni incest deklice ni nujno z očetom, tudi oblastna mama, ki si iz hčerke dela "najboljšo prijateljico in uteho na stara leta", naredi ogromno škode. To, da se v družini ena hči žrtvuje za mamino "družabnico" je itak tako pogosto, da se sploh ne sliši patološko. Kar poglejte slovensko literaturo, zlasti tisto, ki opisuje kmečko življenje. Razne "tete", ki se nikoli niso poročile, in "strici", ki so bili čudaki in so se zapili, v ozadju pa močna in jezna tašča ali Mati. Za čustveni incest je značilno vzgajanje z vzbujanjem občutka krivde. Spomnite se pesmi Svetlane Makarovič o Primožku, ki je moral paziti, da ne bo mamica žalostna.
Katere so najpogostejše napake pri razumevanju čustvenega incesta?
“Verjetno to, da se misli, da če ni bilo prekoračene spolne meje, potem pa že ni bilo tako hudo. Ker starši otroka vzgajajo, imajo "licenco" za prekoračevanje telesne, duševne in duhovne meje. Ne pa seksualne. Nihče pa kaj dosti ne ve, koliko imajo starši pri tem v mislih otrokov, koliko pa svoj interes, saj za to, da postaneš starš in dobiš to "licenco" za poseganje v najbolj ranljive dele otrokove psihe ni potrebno nobeno znanje ali izpit! Posebno škodo delajo starši, ki so bili tudi sami tako vzgajani, saj se jim zdi samoumevno, da naj bi vzgajali otroka tako, kot so starši njih. In tako se motnja vleče skozi generacije … Posledice čustvenega incesta so nedorasli, čustveno in seksualno "kastrirani" moški, mamini sinčki, ki sovražijo ženske in bežijo iz komunikacije z njimi. In podredljive, odvisne, nezrele ženske, ki se počutijo manjvredne od moških in vidijo smisel svojega življenja v služenju drugim na svoj račun.”
Članek je bil objavljen v reviji Lepa & zdrava, avgusta 2013
Članek je bil objavljen v reviji Lepa & zdrava, avgusta 2013
Ni komentarjev:
Objavite komentar