KONEC ŠPANSKE PREVLADE V NOGOMETU
Včerajšnji poraz
Španije proti Čilu in slovo svetovnih ter dvakratnih evropskih prvakov že po
skupinskem delu tekmovanja pomeni, da se šestletna prevlada Španije nepreklicno
končuje. Razlogov je več, ampak v tem trenutku se zdi najpomembnejše to, da se
Španci čimprej dvignejo in na Euro 2016 pridejo znova z najboljšimi igralci.
Glavni komentar na včerajšnji bridki poraz Španije je bil
»Tika-taka, počivaj v miru«. Stil
igre z nešteto podajami od noge do noge, izrazito terensko premočjo, so razvili
v Barcelonini mladinski šoli, do potankosti so jo v zadnjih letih izpilili v
Barceloni nepremagljivi in s številnimi lovorikami ovenčani ekipi in seveda so
igro uspešno prenesli tudi v reprezentanco. In dokler so bili fantje mlajši
(jedro ekipe je šest let domala nespremenjeno) in lačni uspehov, je igra dajala
rezultat. Odličen rezultat.
A že na lanskem Pokalu konfederacij je bilo jasno, da
takšna španska igra ne bo več prinašala uspehov. Letošnja katastrofalna sezona
Barcelone (ja, po letih osvajanja takorekoč vseh možnih lovorik in popolne
dominance sta španski superpokal in drugo mesto v prvenstvu pač katastrofalna
sezona) je to potrdila, zatorej … če je v lanski sezoni tika-taka umirala, je v
letošnji vsekakor umrla, na včerajšnji tekmi pa je bila tudi pokopana. In tega
se mora zavedati Španska nogometna zveza,
ki bo morala na mesto selektorja pripeljati nekoga svežega in sodobnega in tega
se mora zavedati tudi Luis Enrique,
ki bo sedel na vedno vročo trenersko klop Barcelone.
Kaj se je torej Špancem zgodilo po odlični klubski
sezoni, ko so se Atletico, Barcelona in Real (končni vrstni red v prvenstvu) do zadnjega kroga borili za
naslov prvaka, ko so dominirali tako v Ligi Prvakov (finalni obračun Atletico – Real in zmagoslavje slednjih)
kot Ligi Europa (špansko polfinale Valencia – Sevilla in končno
zmagoslavje Seville po napeti
finalni tekmi proti portugalski Benfici)? Igralci so vsekakor fizično in tudi
psihično iztrošeni … navadni smrtniki si težko predstavljamo, kaj je igralcem
Atletica pomenilo letošnje slavje v prvenstvu in kako je tako težko pričakovana
La Decima v Ligi prvakov dobesedno »skurila« igralce madridskega Reala. Po
drugi strani so igralci katalonskega ponosa prežeti z nekakšnim malodušjem –
spogledujejo se z upokojitvijo, iščejo si nove delodajalce oziroma se
sprašujejo, kam bo njihova barka zaplula v naslednji sezoni. Bolj kot kdajkoli
pa se je videlo, kako so v tika-taki izgubljeni
Realovi Xabi Alonso, Sergio Ramos in nenazadnje Iker Casillas (ki mu
preprosto manjka tekem) in jasno je bilo vidno, da Andres Iniesta in Xavi Hernandez nista več, kar sta bila (in da v
napadu ni Neymarja oz. Messija, ki bi čakala na smrtno podajo).
V Barceloni
sta glavna Argentinec Messi in Brazilec
Neymar, v Realu so to ob Portugalcu Cristianu Ronaldu še Valižan
Gareth Bale, Francoz Karim Benzema, Argentinec Angel di Maria in Hrvat Luka
Modrić. Španija nima pravega napadalca oziroma, ima odličnega napadalca v
Diegu Costi, ki pa je vajen povsem drugačnega načina igre. Atletico je letos skozi celotno sezono kazal odličen, kombinatoren
in sodoben nogomet. Carlo Ancelotti
je v Realu združil svojo filozofijo in galaktično razmišljanje, ki je pisano na
kožo superigralcem in se prilagaja nasprotniku. Barcelona pa zahteva, da se igralci podredijo filozofiji kluba in
ta filozofija je tika-taka. Messi,
ki je produkt te šole, s tem nima težav. Ima pa jih zato argentinska reprezentanca,
kjer Messi ni tisti pravi. Pa čeprav ima ob sebi morda najboljšega defenzivnega
vezista na svetu – Angela Di Mario
in odlična napadalca – Higuaina in
Aguera. Večina igralcev Barcelone je produkt njihove mladinske šole in s tika-tako
nimajo težav. A težave so imeli Henry,
Ibrahimović, Villa, težave ima tudi Neymar.
Zanimiv primer je Cesc Fabregas,
produkt La Masie, ki pa je namesto v Barcelono odšel v Arsenal in se tam – tudi po zaslugi izjemnega znanja; razvil v
enega najboljših igralcev na svetu. A povratek »domov« ni bil, kot so ga
pričakovali. Angleški nogomet ga je okužil in zanimivo bo gledati, kaj bo z
njim v prihodnji sezoni v Chelseaju,
kamor odhaja tudi Diego Costa in
kjer je na klopi Jose Mourinho.
Pred začetkom svetovnega prvenstva je bilo jasno, da se
bo po koncu prvenstva – kjer pa so vsi najbrž upali na veliko boljši rezultat
(morda bo Avstralija zabila še zadnji žebelj v krsto); zlata generacija
poslovila od reprezentančnega dresa. Na srečo Španije imajo zadaj izjemno
generacijo mladih igralcev, ki počasi prevzemajo vodilne vloge v klubih in jih
bodo mogli tudi v reprezentanci. Tu so Koke,
Diego Costa, Azpilicueta, Jordi Alba, Jese, Morata, Josue, Cesc Fabregas in še mnogi, mnogi
drugi, ki sedaj ne bodo več le trkali članske reprezentance oz. greli klop, ampak
bodo morali prevzeti odgovornost.
Do evropskega
prvenstva 2016 v Franciji sta dve leti in naslednji španski selektor bo
imel skozi kvalifikacijski turnir odlično priložnost, da ustvari novo mlado jedro
in postavi sodoben in atraktiven način igre, kakršnega so Španci vsekakor
sposobni igrati.
Španske nogometne prevlade je konec, ampak …
za kako dolgo?
Ni komentarjev:
Objavite komentar