Minuli teden se je vse v Sloveniji vrtelo okoli Planice - lahko rečemo, da se vsesplošni noriji in pogovorom niste mogli izogniti niti, če bi se hoteli, niti, če vas šport sploh ne zanima, niti, če bi recimo prejšnjo sredo padli z drugega planeta. Slovenija je, za pet dni, pravzaprav postala Planica.
Nacionalna televizija je v nestrpnem pričakovanju velikega zaključka letošnje Prevčeve sezone gledalcem ponudila dva odlična dokumentarna filma - Nova Planica in Leteti!. Nova Planica se je osredotočila predvsem na Planico in njen razvoj skozi desetletja, številne dosežke, rekorde in inovacije, skorajšnji žalostni propad in seveda potem zelo drzno potezo prenove iz grdega, propadajočega račka izpred nekaj let v čudovitega laboda, ki ga občuduje cel svet. Organizatorji so imeli ta konec tedna res srečo - čudovito vreme, neverjeten obisk in posledično fantastično in lahko enkratno vzdušje in seveda odlični dosežki, začinjeni z velikim uspehom naših letalcev. Lepše promocije za nov tekaško-skakalni center si ne bi mogli zamisliti na nobeni še tako kreativni oglaševalski agenciji.
Leteti! se je po drugi strani osredotočil na delo bratov (oziroma v zadnjih letih očeta in sina) Gorišek, ki sta kreatorja pravzaprav vseh največjih svetovnih letalnic - norveškega Vikersunda, nemških Kulma in Oberstdorfa ter seveda naše planiške lepotice. Načrtovanje letalnic pač ni zgolj arhitekturno-gradbeniško igračkanje in igra naključij, ampak natančno in premišljeno delo, ki zahteva vpogled v prihodnost, nekaj drznosti in predvsem poznavanja samega skakanja oz. letenja ter naravnih danosti, ki jih določeno okolje ponuja. Kam in kako se bo letenje razvijalo in kako dolgo bo potrebno, da človek preleti 260, 270 in na neki točki tudi 300 metrov, pa … vprašanje časa.
Četrtek, zmaga in tretje mesto za Slovenijo, petkova dvojna slovenska zmaga, sobotno drugo mesto za slovensko ekipo in za veliki finale še nedeljska dvojna slovenska zmaga. Ampak to že veste - fotografije in vtise ste prebrali na vseh družbenih omrežjih, razmišljanja prebirali na spletnih straneh in si videoreportaže s tisoč in enega zornega kota ogledali na vseh slovenskih televizijah, ki so enako zavzeto spremljale planiški praznik. In prav je tako! V prvi vrsti se moramo zavedati, da je uspeh Petra Prevca in predvsem po njegovi zaslugi tudi uspeh celotne slovenske ekipe nekaj neverjetnega in najbrž neponovljivega - osvojil je vse, kar se osvojiti da in podrl vse mogoče rekorde (razen svetovnega v najdaljšem poletu) in če mnogi to njegovo sezono primerjajo s tisto rekordno sezono Tine Maze … Peter je bil še za odtenek boljši. V teh dneh ga vsi sprašujejo, kaj mu sploh še ostane? Seveda mu ostane veliko, sploh, ker gre za mladega in izredno inteligentnega športnika in pravzaprav bi bilo bolj pravilno vprašanje, kje so zanj meje in kdaj bodo padli še preostali rekordi - skupno število osvojenih kristalnih globusov, zmag in stopničk v sezoni, svetovni rekordi, naslovi, …
Kaj mi je iz Planice najbolj ostalo v spominu? V prvi vrsti zagotovo neverjetna, spontana in iz dobrih 30.000 grl zapeta a capella izvedba Zdravljice. Tudi doma, pred TV-sprejemnikom, so se mi orosile oči in naježila koža. Vedno nasmejani Noriaki Kasai ob 500. tekmi in med prepevanjem Avsenikove Planice. Kranjčeva Pika, ki je z otroško prikupnostjo in navihanostjo zgolj z enim stavkom razorožila cel svet. Pa seveda neverjetni dosežki naše ekipe in neponovljivo vzdušje ter splošno pozitivno razpoloženje, ki je prevzelo Slovenijo v teh dneh.
Ko bi lahko Planica in njen duh trajala vseh 365 dni ...
Objavljeno v reviji Vklop, 24. marca 2016
Ni komentarjev:
Objavite komentar