Kdo še spremlja generacije? Od baby-boom do flower-power, par-nepar do X, Y in indigo ... Ampak bolj, ko opazujem, najine otroke (no, in tudi mnoge druge), bolj se mi zdi, da gre pravzaprav za generacijo čokolina in pire krompirja.
Vedno sem ponosno razlagal, kakšno srečo imamo pri nas, saj otroci niso izbirčni pri hrani in pojejo tudi tisto, kar mnogi drugi niti poznajo ne. No, odkar je Taras v šoli, se je to začelo spreminjat, saj je prav on tisti, ki pade pod vplivom okolice in se doma nad ponujenim pogosto le “zmrdne” in še preden sploh poskusi, izjavi da to že ne more biti dobro in da tega pa že ne bo jedel. Potem Vita doda kakšen svoj “bljak”, kar pomeni, da ne bo všeč niti Adamu. Preprosta verižna reakcija.
A ker sva se s Heleno že davno tega dogovorila, da se pri nas doma ne bo za nikogar posebej kuhalo - izjema je bil pač Adam s svojo alergijo na jajca, kar je do lanskega leta pomenilo, da smo se jedem oziroma živilom z jajci preprosto izogibali; in če komu kaj ni všeč, bo pač lačen. Seveda se predvsem Heleni, ki je tista, ki pri nas pripravlja hrano; zdi trapasto, ker se trudi, da bi jedli raznoliko hrano, potem pa en za drugim odrivajo krožnike, kot bi jim ponudila plesnivo ali pokvarjeno hrano.
Zanimivo postane seveda malo kasneje, ko se oglasijo njihovi želodci in pridejo nazaj za mizo … prvi je ponavadi Adam, ki potem kot mlinček zmelje vse, kar ima na krožniku, Taras bi včasih pomazal še s kruhom in s polnimi usti izjavi “To je pa čisto drugače, kot nam skuhajo v šoli. To je bil prav dobro!”. Taras je nasploh naš družinski termit, saj poje pravzaprav vse, kar vidi - še posebej rad zadnje čase prazni omaro, kjer imamo spravljene piškote, čokolade in druge prigrizke. To počne zelo spretno in naju sicer nemalokrat spravi v zadrego, ko dobimo obiske, pa je v omari le prazna embalaža!
Vita je povsem druga zgodba in res ne vem, od kje ta deklica jemlje energijo?! Kot dojenček in še leto ali morda dve nazaj je bila malo bolj okrogla, zdaj pa se zdi, da gre samo še v višino. Poje manj kot Adam, a se je sposobna cel dan obešati po drogovih, vrteti, plezati po podbojih vrat, skakati in delati prevale … vsekakor počne vse tisto, za kar človek potrebuje veliko energije!
Najbolj zanesljivo bi jim bilo seveda ponuditi govejo juho, pire krompir in meso. In sploh se ne bi branili, če bi jim hrano nosila kar v usta. Testenine - klasične makarone ali špagete, z bolognese omako. In za večerjo kruh s salamo in sirom - pri čemer bi vsi trije jedli le salamo in sir; ali pa največja skleda čokolina. No, vedno dobrodošla opcija je tudi kruh, na debelo namazan s čokoladno-lešnikovim namazom, v mojih časih smo mu rekli eurokrem, danes poznan kot nutella. In če tega ni? Panika, “lakota” …
No, lačni naši otroci prav velikokrat niso, vsaj ne zato, ker ne bi imeli kaj za v usta. Vedno jim govoriva, da so lačni samo zato, ker imajo polne riti in da jim le želiva, da jim ne bo treba nikoli izvedeti, kaj je to prava lakota.
Malo naju pa skrbi, kako jih bova nahranila čez pet in deset let?! Tolaživa se, da dokler jejo vse, niti ni problem. Ker na koncu je tako, da jejo in pojejo VSE. Tudi bučke, šparglje, zelenjavne juhe, polnozrnate testenine, različne narastke, ohrovt in še kaj. Seveda se bo ta “vse” z leti še bolj spreminjal, otroci bodo vse bolj nečimrni in pod vplivom okolice, a dokler midva ostajava načelna in zvesta, predvsem pa otrokom pri prehranjevanju predstavljava zgled, nam ne bo hudega. In bova vsaj za najine otroke lahko rekla, da pripadajo generaciji “(po)jemo vse”.
Ni komentarjev:
Objavite komentar