Tu pa tam se najde kakšen, ki trdi, da je pri nas gledanje televizije zastonj. Pa pustimo ob strani tisti ducat evrov, ki jih večina državljanov (ne pa tudi politikov) mesečno nameni RTV naročnini in pomislimo na položnico, ki jo mesečno plačamo kateremu koli ponudniku TV-storitev že. Nekateri ponujajo 50, drugi 100, tretji nekaj sto programov za nekaj deset evrov. Mesečno. Potem so tu še dodatki, kot je časovni zamik, shramba, dostop do spletnih videotek, možnost gledanja TV-programov na drugih platformah, kakšen ekskluzivni program - končna cena je odvisna od tega, kakšen paket imate. Realno, če pogledate, nas večina najbrž redno spremlja 10-30 programov.
Komercializacija v devetdesetih je prinesla poplavo komercialnih postaj in drug način razmišljanja, ki se je skozi leta krepil in tako se še spomnim, kako so morali Nemci v devetdesetih plačevati za spremljanje tekem Formule 1, nogometno Ligo prvakov in tudi novejša filmska-serijalna produkcija je bila na voljo proti plačilu. Pri nas je nekaj poskusov bilo, a so bili neuspešni. Zakaj? Zato, ker smo globoko v sebi Balkanci in če lahko, bomo nekaj rajši ukradli kot pa plačali. Zakaj bi mesečno plačal 5 ali 10 evrov za program in njihove sicer odlične vsebine, če bodo še isti ali najkasneje dan po premieri, že na voljo na vseh mogočih piratskih straneh? En klik, pa je stvar urejena. Nihče ne razmišlja, da je produkcija serij izjemno draga in da bi bil z denarjem od naše naročnine pokrit vsaj del teh produkcijskih stroškov. In da je to njihova naložba, da bomo te odlične serije lahko gledali tudi v prihodnje. Ampak to so ti vse bolj začarani in prepleteni krogi (medijsko-glasbenega pekla), ki jih en zapis seveda ne bo rešil, še sploh zato ne, ker ima vsak svoje težave in interese.
Prejšnji konec tedna se je marsikje ustavil svet. Na sporedu je bil El Classico. Na samem stadionu Camp Nou v Barceloni je bilo 100.000 ljudi, ki so za vstopnice odšteli ne le po nekaj 100, ampak kar nekaj 1000 evrov, sam prenos je šel menda v več kot 100 držav po svetu, kjer ga je videlo skoraj pol milijarde ljudi. Dan kasneje se je na AT & T stadionu v teksaškem Arlingtonu zbralo več kot 100.000 ljudi, da so si v živo ogledali še 32. izdajo WrestleManie, “superbowla”, 7 ur trajajočega spektakla ameriške rokoborbe. Tisti, ki so si ga hoteli ogledati doma, morajo podjetju WWE in milijarderju Vinceu McMahonu vsak mesec plačati 10 dolarjev. Letošnji finale ameriške univerzitetne košarke NCAA si je v dvorani ogledalo prek 70.000 gledalcev in najbrž nekajkratnik tega števila še doma. Nekateri zastonj, mnogi so plačali. V Sloveniji smo si tekmo Barcelona-Real Madrid ter Villanova-North Carolina lahko ogledali zastonj. Bi bil kdo pripravljen plačati? Ali je kdo pripravljen plačati, da bi na katerem od slovenskih programov spremljal letošnjo sezono Formule 1? Ne? Morda kdo od tistih, ki je pripravljen vsaj enkrat letno odšteti kakšnega tisočaka in si kakšno dirko ogledati v živo? Še vedno ne?
Za ogled zabave so pravzaprav pripravljeni plačati le tisti, ki si gredo nekaj ogledat v živo. Pri športnih dogodkih in koncertih gre to še skozi, koliko ljudi pa mislite, da bi bilo pripravljenih plačati simboličen znesek, da bi si lahko v živo ogledali snemanje kakšne od priljubljenih TV-oddaj? Odgovor: posnet smeh.
Objavljeno v reviji Vklop, 14.4.2016.
Ni komentarjev:
Objavite komentar