Pred dvema tednoma, v noči iz srede na četrtek, se je poslovil eden največjih košarkarjev vseh časov, Kobe Bryant. Priznam, da sem si po dolgem času nastavil budilko in si ogledal njegovo poslovilno tekmo proti Utah Jazzom. In bila je tekma vredna slovesa - slabi Lakersi so prav po Bryantovi zaslugi zmagali, 38-letni igralec je še šestič v karieri dosegel 60 točk in prav zastrašljivo je bilo gledati statistične podatke, ki so se nizali tekom prenosa - drugi igralec v zgodovini, ki je 40 točk dosegel proti prav vsem NBA ekipam, potem je 25-ič v karieri presegel mejo 50 točk in se na koncu ustavil pri 60. Njegovih 81 točk proti Raptorsom je še vedno drug najboljši strelski dosežek v zgodovini lige NBA.
Priznam, da me Kobe Bryant sprva ni navdušil. Na naboru, kamor je odšel takoj po srednji šoli, so ga izbrali Charlotte Hornets in ga menjali v Los Angeles Lakerse za “našega” Vladeta Divca, ki je prišel kot menjava za legendarnega Kareema Abdul-Jabbarja, ta pa je skupaj z Earvinom “Magicom” Johnsonom, James Worthyjem in drugimi v osemdesetih v NBA pripeljal “showtime”. Najbolj me je zmotilo, da so Bryanta takoj postavili ob bok Michaelu Jordanu, nedvomno najboljšemu igralcu vseh časov in tudi njegova igra - tako napadalna kot obrambna, je bila kopija Jordanove. A so Lakersi za nov “showtime” potrebovali najprej trenerskega čarovnika Phila Jacksona in potrebovali so zabavljača Shaquilla O’Neala. Trije zaporedni naslovi, spor glavnih akterjev, vzpon Spursov in Heatov, prihod Pauja Gasola in Bryant je v vitrino pospravil še dva naslova. Enega manj kot Jordan, ki ga je v mnogih statističnih pogledih sicer ujel in prehitel.
Njegovo slovo se je po poškodbah napovedalo dlje časa, leta so ga ujela in zadnji mesec smo spremljali takšne in drugačne poklone klubov in igralcev, proti katerim je igral. Družabna omrežja so bila polna črne mambe, kot so ga klicali, Staples Center je bil 13. aprila pravzaprav Kobe Center. Številki 8 in 24, bučno vzklikanje “Kobe, Kobe!”, nabito polne tribune, kjer se je seveda trlo znanih iz sveta športa in zabave.
Jordan ni imel takega slovesa, morda ker se je poslovil pri Wizardsih in ne pri Bullsih. Niti ga niso imeli Johnson, Bird, Jabbar, Thomas, Olajuwon, Barkley, … ja, bili so drugi časi, ko so šov delali igralci in ne šov igralcev. Bryant je eden zadnjih te generacije ob Timu Duncanu.
Isto noč - zadnji krog rednega dela; so rekord postavili tudi Curryjevi Golden State Warriorsi s 73. zmago v sezoni. Bi premagali do sedaj rekordne Bullse iz sezone ‘95-’96 z Jordanom, Pippenom, Rodmanom, Kukočem, Harperjem? Mislim, da ne.
Objavljeno v reviji Vklop, 21.4.2016
Ni komentarjev:
Objavite komentar